Ljubljana ob pol petih zjutraj. Počasi se vozim skozi skoraj prazno mesto. Lovim prvi jutranji let s tržaškega letališča Ronke proti Rimu, kjer je italijansko predsedstvo G20, foruma 20 največjih svetovnih gospodarstev, organiziralo prvo srečanje ministrov za kulturo v zgodovini tega združenja. Kaj ima kultura z gospodarstvom? Kar precej, a o tem kasneje. Pri Dolgem mostu zavijem levo na avtocesto proti zahodu. Kolikokrat smo s starši prepeljali to pot, ko smo iz Ljubljane odhajali nazaj v Trst, kjer sem preživel prva leta svojega življenja. Le da takrat seveda ni bilo avtoceste, ampak smo nadaljevali po tisti ozki, ovinkasti asfaltirani stezi, ki je povezovala Ljubljano s Trstom, pa tudi Istanbul s Parizom. Orient Express, v fiatu 124. Tu in tam mi zastoji na primorski avtocesti omogočijo, da podoživim tiste neskončne vožnje preko Notranjske in Krasa do morja. Tokrat je avtocesta bolj ali manj prazna, hvala bogu, ker do leta nimam prav veliko časa.{infobox-quote_full}166878{/infobox-quote_full}
Čez dobrih 20 minut se peljem mimo Unca, ki je seveda zelo pomemben kraj. Ravno tam je potekala rapalska meja, določena po prvi svetovni vojni. In zato, ker je to bil prvi kraj v stari Jugoslaviji, sta se tja konec dvajsetih let prejšnjega stoletja iz Nabrežine zatekla moj dedek Vlado in njegova mlajša sestra Ivanka. Prepodili so ju fašisti, ki so jima želeli z ricinusovim oljem vlivati rešpekt do italijanske države, kulture in civilizacije. Skoraj sto let kasneje se njegov vnuk pelje v nasprotni smeri, da bi se z Italijani pogovarjal o kulturi in njeni vlogi v družbi. Paradoks? Nikakor. Pobuda italijanskega ministra Daria Franceschinija kulturo in kulturno dediščino postavlja v diametralno nasproten kontekst, kot so to počeli duče in njegovi črnosrajčniki. V središču velike okrogle mize, za katero smo sedeli med otvoritvenim zasedanjem v rimskem Koloseju, je pisalo "kultura združuje ljudi". Zanj in za večino drugih udeležencev - za vse si tega ne bi upal kategorično trditi - kultura ni instrument za ustvarjanje izključujoče in nacionalistične identitete ali uniforma, po kateri prepoznaš svoje in sovražnike v populističnem kulturnem boju. Kultura, umetnost in kulturna dediščina so kreativna transformativna sila, ki ne le ustvarja gospodarsko rast in delovna mesta, ampak poleg tega v družbo prinaša inovativnost, refleksijo, razumevanje preteklosti in sedanjosti in iskanje novega. V Rimu smo se pogovarjali o kulturi, ki ljudi ne ločuje, ampak jih odpira ene proti drugim.
Na Uncu je dedku uspelo ubežati fašistom, vsaj začasno, tam je spoznal tudi mojo babico, ki je bila iz ene najpremožnejših družin v vasi. Na Rakeku sta si postavila meščansko vilo, le streljaj od cerkve Srca Jezusovega, ki jo je nekaj let kasneje prenovil Jože Plečnik. Od vsega tega premoženja nam po vojni ni ostalo nič. Je pa res, da nam, kolikor vem, za razliko od mnogih drugih niso ničesar nacionalizirali. Dedek je imel veliko odličnih lastnosti, vedel je vse o gozdovih, poznal vsako bilko, delal je najlepše vodne mlinčke in piščali iz lubja, za kšeft pa ni bil bog ve kaj. Ko so prišli politkomisarji, je ostalo bore malo za zaseg. Popolno odsotnost poslovne žilice mu je uspelo prenesti tudi na mojega očeta, pa tudi sam nisem padel daleč od njegovega drevesa. A denarne skrbi so bile še najmanjšega pomena. Nekaj let po prihodu na Unec, konec maja 1932, na dan krsta mojega očeta, je Ivanko ustrelil ljubosumni graničar Djordje, ker se je zaljubila v drugega. Njen novi izbranec Jože se je ob tragični smrti svoje izvoljenke zatekel v leseno barako zunaj vasi, kjer so ga naslednji dan našli mrtvega. Sodil si je sam. To je storil tudi morilec, ki je ranam podlegel v ljubljanski vojaški bolnišnici. Tri smrtne žrtve ljubavne tragedije pri Rakeku, je bil naslov članka, 25. maja objavljenega v ljubljanskem Jutru. Strašna žaloigra na Rakeku, je dan prej zapisal Slovenec, ki je v članku zaključil, da je bila vsega kriva "razrvanost današnje mladine, ki ne najde nikjer zatočišča in opore. Starši, pazite in glejte, kod hodijo vasi otroci in s kom občujejo." V naši družini tragedij in dram nismo pisali, ampak smo jih uprizarjali.
Če bi ohranjali samo zapuščino lepih zgodb, bi bil svet bistveno revnejši
Od stare rapalske do današnje državne meje se po avtocesti pride v slabe pol ure. Prečkam jo na Fernetičih. Če bi imel več časa, bi od tod raje zapeljal po stari cesti. Ne po obalni costieri, ampak po tisti ozki asfaltni poti, ki se vije skozi kraške vasi. Na vsako od njih me veže spomin na trenutke, preživete z očetom, ki ga že 14 let ni več. Z avtoceste vseeno na kratko uzrem nabrežinske hiše, visoko na pečini nad morjem. Spodaj grad Devin, simbol moči in razkošja, nad njim vas, v kateri so živeli slovenski kamnoseki in ribiči, ki so s svojim znojem zalili vsak kamen razkošnega poslopja, v katerem je Rainer Maria Rilke pisal svoje elegije. Še pred nekaj desetletji si lahko v Nabrežini zavil v Bar Gruden. V moji družini res nismo bili za posle, gostinstvo je bila edina izjema. Tudi moja babica, tista iz premožne družine na Uncu, je bila pred pokojem upraviteljica Bežigrajske kavarne. Danes tam prodajajo kolesa.
Čez nekaj minut sem na letališču Ronke ali Ronchi dei Legionari, kot mu pravijo Italijani. Tržaško letališče je eno redkih, ki se zdijo še manjša in bolj zapuščena od ljubljanskega. Letalo, s katerim smo poleteli proti Rimu, je bilo stilsko usklajeno z letališčem. Kabina je smrdela po cigaretnem dimu. Upam, da ga vzdržujejo bolje, kot ga čistijo, sem še pomislil in zaprl oči. Čez nekaj mesecev Alitalie ne bo več. Baje jo bo nadomestila nova letalska družba ITA. Želim ji veliko sreče. Italijani imajo fenomenalno kulturo in kulturno dediščino, delajo lepe avtomobile, ampak očitno niso rojeni za letalski kšeft. Kot mi.
Na Fiumicinu sta me pričakala protokol in avto s šoferjem. Privilegij sodelovanja na ministrskem sestanku, kjer sem nadomeščal generalno sekretarko Sveta Evrope. Naslednji dan in pol sta bila polna neverjetnih vtisov in izkušenj. Sama konferenca seveda, z otvoritvijo v Koloseju, večerni koncert v predsednikovi palači Kvirinal, delovno srečanje v palači Barberini, pod 400 kvadratnih metrov veliko renesančno fresko, delo Pietra da Cortone, na koncu pa še zaključek v vili Borghese in ogled zbirke in razstave, v kateri med starimi mojstri Caravaggiem in Berninijem in marmornatimi kipi postavnih Rimljanov z majhnimi lulčki, v hohštaplerski, subverzivni zasedi prežijo kičasti kipi britanskega umetnika Damiena Hirsta. Umetnost, ki se pogovarja z umetnostjo, ki jo izziva in komentira. Zelo v redu. V nekaj urah prostega časa mi je uspelo v Chiostro del Bramante obiskati še razstavo razvpitega in družbeno angažiranega Banksyja. Eno najbolj pretresljivih del je predpražnik, na katerem je izvezena beseda "dobrodošli". Rumeni trak je iz rešilnih jopičev, ki jih je med smrtonosnim begunskim prečkanjem Sredozemlja, skupaj z mnogimi trupli nesrečnikov, naplavilo na evropske plaže. Umetnost, ki komentira, izziva in obtožuje.
Po zaključku konference se peljem nazaj na glavno rimsko letališče. Na desni strani uzrem mogočno stavbo iz belega marmorja. Gre za najpomembnejšo konstrukcijo nove mestne četrti, ki jo je Mussolini dal zgraditi za svetovno razstavo, ki naj bi se bila zgodila v letu 1942. Razstave na koncu, zaradi vojne, ni bilo, Palazzo della Civiltà Italiana, monumentalna zgradba z abstraktnimi oboki in neoklasicističnimi kipi, je ostala. Na njej je obnovljen napis, ki ga je dal tja vgravirati sam duče. Italijane opisuje kot narod pesnikov, umetnikov, herojev, svetnikov, mislecev, morjeplovcev in transmigrantov. Kaj je mislil s tem zadnjim, mi ni popolnoma jasno, prepričan pa sem, da ni mislil na ljudi, ki v begu pred vojno in revščino tvegajo vse, da bi zagotovili boljše življenje sebi in svojim družinam. Paradoks? Zame ne. Tudi to je del zgodovine, kulturne dediščine, ki je pomembna, saj odraža tisto, kar smo bili, včasih v najboljšem, včasih v najslabšem. Če bi ohranjali samo zapuščino lepih zgodb, bi bil svet bistveno revnejši.
Avtoritarci imajo radi spomenike. Tudi antični Rim, ki je človeštvu zapustil tako izjemno arhitekturno dediščino, ni bil znan po humanizmu. Na koncu koncev kulture in dediščine ne determinira zgolj ideologija, ki jo je zgradila, ampak naše razumevanje in odnos do nje. Danes je v Palazzo della Civiltà Italiana svetovni sedež modne firme Fendi. Namesto usnjenih škornjev dučejevih škvadristov po njenih marmornatih hodnikih odmevajo zelo drage visoke pete.
Povratek iz Ronk v Ljubljano mi vzame več časa kot ob odhodu. Primorska avtocesta je zvesta svojem renomeju in mi postreže z monumentalnim zastojem. Zapustim jo pri Logatcu in se vračam po stari cesti. V tistih gozdovih sva z dedkom nabirala gobe. Za malico je imel vedno v žepu v robec zavit košček kot kamen trdega parmezana, ki ga je s svojim žepnim nožem rezal, kot da bi šlo za tartuf. Dedek je bil Kraševec in zaveden Slovenec. Ampak ricinus in fašisti gor ali dol, italijanska kultura je vedno bila in ostala pomemben del njegove identitete.
