Ozren je planina v severni Bosni, med Dobojem in Zavidovići. V njenem podnožju, v majhni vasici Boljanić, se je avgusta 1943 rodila moja mama Julijana. "Prve dni je imela novorojena hčerkica nekoliko iznakaženo podolgovato glavico. Bila je zdrava in živahna. Vsi smo jo vzljubili," je v svojih Spominih iz mojega življenja zapisal moj dedek Franček. Po planini, pod katero je bila rojena, je mama dobila tudi drugo ime, Ozrenka. Razlog niso bile le naravne lepote njenega rojstnega kraja, ampak predvsem hvaležnost mojega dedka in babice do ljudi iz teh krajev, ki so navkljub lastnemu pomanjkanju in vojnim tegobam naredili vse, da bi pomagali mladi družini, ki so jo Nemci izgnali iz Štajerske v Bosno.
V tistih hvala bogu redkih, a intenzivnih priložnostih, ko se mediji v službi resnice ukvarjajo z mojo biografijo, se krivda za mojo karakterno in svetonazorsko sprevrženost največkrat pripisuje mojemu pokojnemu očetu. A tudi če oče ni bil brez masla na glavi, je velik del krivde za to, kaj sem in kakšen sem - ne le jaz, ampak tudi moja brata Andrej in Gregor -, gotovo pripisati mami, njenim življenjskim izkušnjam, njeni osebnosti in vrednotam. V službi resnice bi gotovo bilo prav, da razkrijem vse razsežnosti njenega vpliva in odgovornosti.
Ko so Nemci, s pomočjo lokalnih pomagačev, prišli po babico in dedka, so jima pustili le nekaj ur, da se pripravita na pot. S seboj so jima dovolili vzeti le njuno najstarejšo hčer, mojo teto Bredo. Drugega otroka, novorojeno deklico Marijo, ki še ni bila vpisana v uradne sezname pedantnih okupatorskih birokratov, sta bila prisiljena pustiti pri sosedih. V živinskem vagonu, v katerem so potovali proti Bosni, je babica še vedno krvavela zaradi posledic poroda, ko je rodila otroka, ki so ji ga iztrgali iz rok in ga nikoli več ni videla. Marija je le mesec dni kasneje umrla, za posledicami ene od otroških bolezni, v naročju ženske, ki ni bila njena mama.
Dedek in babica sta takoj po prihodu v Bosno začela podpirati partizane, da bi družina imela kaj jesti, pa se je dedek začel ukvarjati še z žganjekuho. Lahko deportiraš deda iz Štajerske, ne moreš pa deportirati Štajerske iz deda. Babica je dedkov šnops prodajala po bližnjih vaseh, obenem pa je opravljala posle pri odborih NOB. Med nosečnostjo so babico na poti s sestanka AFŽ v Tuzli zajeli četniki, ji v roko porinili lopato in jo prisilili, da si izkoplje grob. Pred kroglo jo je v zadnjem trenutku rešil oficir, ki je začel kričati, da vendar ne bodo pobijali nosečih žensk. Kmalu po maminem rojstvu je v Boljaniću začel razsajati tifus. Ker ni bilo zdravil, so sosede babici svetovale, naj jo okopa v urinu. Danes podobno terapijo, ne le za zunanjo uporabo, proti koroni in celi rajdi drugih zdravstvenih tegob priporoča tudi bollywoodski zvezdnik Akšaj Kumar. Ali je bila med smrdljivo kopeljo in maminim preživetjem vzročna zveza, ne vem, dejstvo pa je, da ji ta izkušnja ni vlila posebne naklonjenosti do alternativne medicine. Tako se je letos, takoj ko je to bilo mogoče, cepila proti covidu, v stiku z antivakserji pa temperament največkrat prevlada nad njeno sicer eksemplarično strpnostjo.
Na vse strahote, ki so jih moji stari starši, mama in teta preživeli med vojno, sem se spomnil kot najstnik, potem ko sem k babici na obisk pripeljal prijatelja iz Nemčije. Ob odhodu sem se babici opravičil za bolečino, ki naj bi ji jo s tem nepremišljenim vabilom povzročil. Pogledala me je, kot da se mi je zmešalo. "Matjaž, vojna je sranje," babica Anuncijata nikoli ni izbirala besed, "ampak ne moreš sovražiti celega naroda. Vsak človek sam odloča o tem, ali je dober ali slab." Kasneje mi je povedala zgodbo iz ene od ofenziv proti partizanom, ko je v hišo vdrl nemški vojak. Babica, z mamo v naročju, je v šoku nanj začela kričati, kot žena na moža, ki se zjutraj pijan privali domov. Tip je odložil puško, se usedel zraven nje in se ji v joku začel opravičevati in kazati slike svojih šestih ali sedmih otrok, ki so ga čakali doma. Na koncu jima je pustil za mesec dni zaloge mleka v prahu. Ja, vojna je sranje. In vsakdo, ne le v vojni, sam odloča o tem, ali je dober ali slab človek.
Večine teh dogodkov se mama seveda ne spomni, razen iz pripovedovanja, so pa pomembno vplivale na njen odnos do ljudi in sveta. Ne prenaša nestrpnosti, sovraštva, nacionalizma. Je zagrizena antifašistka, a kot otrok staršev, ki so ju v živinskem vagonu vozili v neznano, tudi človek z globokim sočutjem do vseh tistih, ki so, kjerkoli in na katerikoli strani, delili podobno usodo in pogosto doživeli še bolj tragičen konec. Sočutje, solidarnost in človečnost so vrednote, v katerih smo bili vzgojeni od otroštva. Ne gre za abstraktne moralne aspiracije, ampak za odsev življenjskih izkušenj moje družine. Vsega tistega, kar je v Slovenijo prinesla migrantska kriza, zato nihče od nas ni doživljal kot nekaj, kar se dogaja samo drugim, ampak kot nekaj, kar se je že zgodilo tudi nam. Po vojni sta se dedek in babica vrnila v Slovenijo, najprej v Gornjo Radgono, potem pa v štajersko prestolnico. To mi danes daje moralno pravico, da navijam za NK Maribor, vsaj takrat ko zmaguje ali ne igra proti Olimpiji. Mama je obiskovala Prvo mariborsko gimnazijo, kjer je njen že tako razgiban akademski pristop dodatno zapletlo še srečanje z nekaj let starejšim novinarjem iz Ljubljane. Tista deklica z nekoliko iznakaženo podolgovato glavico se je že zdavnaj prelevila v lepo, svetlolaso dekle. Maturirala je po dveh popravcih in s prstanom na roki.
Prva leta zakona je preživela z dvema majhnima otrokoma v Trstu. Oče je bil tam v svojem naravnem socialnem in profesionalnem ambientu, mama gotovo ne. Po nekaj letih je imela poln kufer gospodinjstva in se odločila, da življenja ne bo preživela ob kuhanju in pospravljanju. Še preden je po povratku v Ljubljano odpakirala vse kovčke, se je vpisala na Filozofsko fakulteto in v rednem roku končala študij. Z dvema majhnima otrokoma in veliko, a izključno moralno podporo očeta. Ambicijo, samostojnost in pripravljenost, da, če je treba, tudi grizemo v knjige, smo bratje dobili predvsem po mami. Med našim šolanjem nam nikoli ni pretirano težila in gledala pod prste. Če bomo razumeli, da se učimo predvsem zase, nam bo že uspelo, si je mislila. In čeprav je bilo njeno zaupanje v našo osebno odgovornost nekajkrat na zelo težkih preizkušnjah, je na koncu imela prav.
"Matjaž, vojna je sranje"
V začetku študija je nekega dne domov pripeljala študijsko kolegico Darjo, mlado dekle iz Ljutomera, ki v Ljubljani ni našla stanovanja in je zato prišla k nam za nekaj dni. Ostala je nekaj let. Darji gredo zasluge za moje znanje poštevanke in redno umivanje zob. Darja je premična kulturna dediščina in si zasluži svojo kolumno, a preko nje, in preko drugih prijateljev mojih staršev, s katerimi so se družili skoraj od svojih najstniških let, sem odkril pomen pravega prijateljstva. Tistega, ki traja celo življenje. Danes, po več kot pol stoletja tesnega prijateljstva, se še vedno redno srečujejo. V zadnjem času pogosto ob petkih zvečer, ko se radi sprehodijo po centru Ljubljane.
Med študijem je mama od denarja, ki ji ga je oče namenil za gospodinjstvo, privarčevala dovolj, da naju je z bratom Andrejem, sestrično Romano in prijateljem Igorjem skupaj z Darjo za mesec dni odpeljala na Dansko. Pri osmih letih so name največji vtis pustili zabaviščni park Tivoli, nudistke v kopališču zraven stadiona Parken in desant na hladni bife, ki ga je Darja s pomočjo nas otrok izvedla na sprejemu, na katerega so nas nepremišljeno povabili. Na tistem prvem velikem potovanju je mama na nas prenesla svojo strast do odkrivanja sveta. Potovala je z očetom, od Brazilije do Grenlandije, po njegovi smrti tudi s prijateljicami ali sama. Za 75. rojstni dan smo ji podarili letalsko vozovnico v Gambijo. "Če boš pridna," ji je v imenu nas vseh obljubil moj starejši brat, "dobiš povratno." Tudi zelo nenavaden smisel za humor je ena od stvari, za katero se moramo zahvaliti staršema. Ko sem pred dnevi brata spomnil na njuno obletnico poroke, mi je odgovoril, da je mami že čestital, očeta pa nikakor ne more dobiti na telefon.
Mama je po izobrazbi pedagoginja in psihologinja. Večino kariere je preživela na ministrstvu za pravosodje, kjer je skrbela za izobraževanje obsojencev. Tu je prišla do izraza še ena od njenih lastnosti, namreč ta, da skoraj v vsakem človeku vidi nekaj dobrega. Skoraj. Ta njena kvaliteta je zadnje čase vse bolj na preizkušnji. Mama nikoli ni opravila vozniškega izpita, pa tudi nikoli je nisem videl na kolesu. Kar je hecno, saj ima tako rada kolesarje.
