V drugem delu filmske trilogije Nazaj v prihodnost Biff Tannen z ukradenim časovnim strojem odpotuje v preteklost, zato da bi ustvaril novo sedanjost.
Zgodba se začne v letu 1984, ko po glavnega junaka Martyja McFlya prihiti iznajditelj časovnega stroja Doc Brown in ga odpelje v leto 2015, da bi skupaj preprečila Martyjevemu bodočemu sinu, da pod vplivom Biffovega bodočega vnuka zagreši bančni rop. Zgodi se cel kup stvari, najpomembnejša pa je ta, da si leta 2015 že precej ostareli Biff na skrivaj izposodi časovni stroj in se z njim vrne v leto 1955. Tam mladostni varianti samega sebe v roke potisne športni almanah, v katerem so vsi izidi tekem do leta 2000. Biff z almanahom obogati na športnih stavah.
Ko se Marty in Doc vrneta iz leta 2015 v leto 1984, sedanjost ni več takšna, kot je bila pred njunim časovnim izletom. Biff je z goljufijo spremenil preteklost in ustvaril alternativno realnost. V tej novi sedanjosti ni več ponižan in razžaljen houdre, ampak je gazda igralniškega imperija in kriminalne tolpe, s katero ustrahuje mesto in njegove prebivalce. Ker Biff krivice jemlje zelo osebno, se v nekem trenutku na novo izpisane zgodovine znebi Martyjevega očeta in se poroči z njegovo mamo, Martyja pa pošlje v švicarski internat.
Čeprav gre za fikcijo, je Biff dober primer tipičnega jeznega in frustriranega možakarja, ki za svojo bedno eksistenco krivi vse in vsakogar, razen sebe. Biff verjame, da je žrtev, in njegova glavna ambicija v življenju je revanšizem do tistih, ki jih krivi za svoj patetični vsakdan. Tistih, ki so uspešnejši, tistih, ki več vedo, tistih, ki so drugačni. Biff je psihološki profil, ki je v Ameriki ustvaril Trumpa, drugod po svetu pa trumpke, ki v slovenskem zetu iščejo navdih za lastne politične in oblastne ambicije.
Življenje včasih res neusmiljeno posnema fikcijo. Zgodba o Biffu bi morala dati misliti tistim, ki verjamejo, da ljudje skušajo spremeniti preteklost zaradi preteklosti. Da nam bo bolje in da bomo srečnejši in uspešnejši, če bomo pozabili na zgodovino. Film je tudi priložnost za kritični razmislek o vsegliharstvu, ki verjame, da sta z vračanjem v preteklost obsedeni obe strani tako razvpite slovenske razklanosti. Ni res. Zgodovino želi spreminjati samo Biff. Ker je to pot do alternativne sedanjosti in drugačne prihodnosti, v kateri ne bo več samooklicana ponižana in razžaljena žrtev, ampak gazda z absolutno oblastjo.
V krčevitem prizadevanju, da bi pozabili na preteklost, nismo povsem sami. V zadnjih desetletjih je bil zahodni del evropskega političnega prostora obseden s preseganjem zgodovine ali, natančneje, z zgodovinsko pozabo. Pred dnevi mi je francoski politik, nekdanji minister, ki je dve desetletji preživel v Evropskem parlamentu, zaupal, da so evropski parlamentarci, v času pred zadnjimi širitvami EU na vzhod, ob vseh uradnih členih evropske pogodbe upoštevali še eno, nenapisano pravilo: nikoli ne omenjaj preteklosti. Približno tako, kot je to počel Basil Fawlty, ko so mu v hotel prišli nemški turisti. Ne omenjaj vojne.
V svoji knjigi Pot v nesvobodo ameriški zgodovinar Timothy Snyder to zagrizenost zahodnega sveta, da pozabi na preteklost, imenuje politika neizogibnega. Ta doktrina gradi na zgodbi o koncu zgodovine in trdi, da bo prihodnost zgolj reprodukcija sedanjosti, z nekaterimi izboljšavami, a brez alternativ, saj zakonov napredka ni mogoče spreminjati in se posledično z njimi tudi ni treba ukvarjati. V evropskem prostoru politika neizogibnosti pravi, da je zgodovina ustvarila narode, ki so se skozi medsebojne spopade naučili ceniti mir in so se zato odločili za integracijo in blagostanje. Propad komunizma je bil razumljen kot neizpodbiten dokaz za resničnost te teze in Evropejci so si še četrt stoletja po padcu Berlinskega zidu ponavljali svoje zgodbe o neizogibnosti, posledično pa vzgojili generacijo milenijcev, ki nima blage veze o zgodovini in jih ta tudi ne zanima.
Ker antifašizma in evropskega projekta ni mogoče ločiti, obračun z antifašizmom vse bolj postaja obračun z Evropo
Vera v nepotrebnost ali celo škodljivost zgodovinskega spomina je eden od razlogov, zakaj je avtoritarni populizem tako uspešen. Sami smo dezaktivirali imunski sistem demokracije. Če se ne želiš spominjati zgodovine in je nočeš razumeti, potem ti bo težko pravočasno prepoznati znake, da se zgodovina vrača.
Naklepna zgodovinska amnezija je ustvarila idealne pogoje za razmah alternative politiki neizogibnosti, ki jo Snyder imenuje politika večnosti. Če politika neizogibnosti obljublja boljšo prihodnost za vse, politika večnosti postavlja nacijo v središče ciklične zgodbe o žrtvah in krivicah. Čas ni več pot v prihodnost, pravi Snyder, ampak krog, ki se neprestano vrača k istim grožnjam in krivicam iz preteklosti. Politiki večnosti širijo prepričanje, da oblast ne more pomagati družbi kot celoti, ampak jo lahko le ščiti pred grožnjami. Prizadevanje za boljši jutri zamenja strah pred neizogibno usodo.
Zadrega, ki jo ima politika večnosti, je v tem, da je bila, vsaj do sedaj, bistveno manj uspešna v zagotavljanju materialnega blagostanja in napredka v družbi. To je po eni strani logično, saj si k temu niti ne prizadeva, razen za ozek krog ljudi blizu oblasti. Po drugi strani pa se večnostni populizem zaveda, da adrenalin, ki ga povzroča strah pred drugimi in drugačnimi, na dolg rok ne zagotavlja dovolj učinkovite zaščite pred gnevom državljanov, ki bodo slej ko prej opazili, da živijo manj svobodno, pri tem pa imajo tudi na krožniku manj od sosedov. Finta, ki jo je v opravičilo ekonomske inferiornosti iznašel populizem, je, da ljudstvu namesto materialnih dobrin in družbenih svoboščin ponuja fikcijo duhovne superiornosti. To je srž novokomponiranega vzhodnjaškega konservatizma, ki trdi, da kulturno in duhovno čistost naroda brani pred dekadenco razuzdanega, moralno propadlega zahoda, ki mu vladajo feministke, kulturni marksisti, homoseksualci in Sorosevi plačanci multikulti globalnih zarot. Nikoli ne bomo najbolj uspešni, nikoli ne bomo res svobodni, lahko pa smo najbolj čisti.
Če imajo politiki večnosti veliko skupnih značilnosti, pa je zgodovinska ničelna točka, na kateri utemeljujejo svoj status žrtve ali heroja, preko tega pa tudi ekskluzivno moralno pravico do oblasti, v vsakem nacionalnem kontekstu drugačna. Včasih se naslanja na resnične dogodke, a z njimi pogosto manipulira ali jih v celoti izkrivlja. V slovenskem primeru je to predvsem druga svetovna vojna. Z drugimi besedami - partizani in domobranci. Almanah, do katerega se želi dokopati slovenski Biff, je drugačna resnica o tem, kdo je bil v tem spopadu kje, zakaj in kaj je tam počel. Če mu uspe spremeniti zgodovino, mu uspe spremeniti sedanjost in prihodnost. Ne zanima ga pieteta ali sprava glede žrtev na obeh straneh. Zgodovinski spomin in dejstva želi pretvoriti v časovno zanko večnega boja proti stoglavi in neuničljivi komunistični pošasti, ki je pred osemdesetimi leti upravičeval kolaboracijo, danes pa demontažo pravne države. Pogoj za uspeh tega rokohitrskega trika je diskreditacija antifašizma. Biff ima težavo, ker ta ni bil ekskluzivna domena levičarskih revolucionarjev, ampak predstavlja skupno platformo vseh progresivnih demokratičnih sil, ki so se uprle fašizmu in po drugi svetovni vojni z evropskim projektom izgradili antitezo avtoritarni, nacionalistični, nasilni, z absolutno suverenostjo obsedeni politiki, ki je Evropo pred osemdesetimi leti pahnila v vojno. Tudi zato, ker antifašizma in evropskega projekta ni mogoče ločiti, obračun z antifašizmom vse bolj postaja obračun z Evropo, njenimi institucijami in njenimi vrednotami.
Zgodovina ni le kronologija dogodkov in tudi ne more in ne sme biti zreducirana na iskanje enih in edinih zgodovinskih resnic. Multiperspektivnost je del sodobnega razumevanja zgodovine. Vaše videnje istega zgodovinskega dogodka ni nujno enako mojemu in to je popolnoma normalno in legitimno. A multiperspektivnosti ni mogoče raztegniti v sprevračanje zgodovinskih dejstev, predvsem pa ne more služiti kot vzvod za rušenje civilizacijskih vrednot, na katerih temeljijo sodobne, progresivne in demokratične družbe. Zgodovina je izjemno pomembna, a je lahko tudi kruta in neusmiljena učiteljica. Če nanjo pozabimo, nam bo prihodnost pisal Biff.
