Pozorno spremljam napore predsednika republike Slovenije, da bi umiril strasti v slovenskem političnem prostoru in na tak način morda pripomogel k boljšemu in učinkovitejšemu delovanju političnih institucij v Sloveniji. To je še posebno pomembno v obdobju, v katerem se soočamo s tako resno zdravstveno, gospodarsko in družbeno krizo. Ob vsem tem res ne potrebujemo še političnih samopoškodb, ki lahko našo 30-letno izkušnjo z demokracijo spravljajo ob sapo še dolgo po tem, ko bomo virus že premagali.
Nacionalna enotnost je eden tistih načeloma plemenitih, a izmuzljivih pojmov, o katerih vsi govorijo, a si jih skoraj vsakdo razlaga po svoje. Zato gospodu predsedniku iz perspektive angažiranega državljana ponujam še svojo misel ali dve na to temo. Če kaj pomaga.
Prvo vprašanje je, ali obstaja tista točka konvergence in nacionalnega konsenza, v kateri se centrifugalne sile političnih in osebnih interesov konvertirajo v nezaustavljivo skupno silo, ki bi lahko slovensko družbo nepovratno katapultirala v vse svetlejšo prihodnost na veke vekov amen. To točko bi vsled neumornega poguma in vztrajnosti v njenem iskanju poimenoval Borutova točka. Ob tem se gospodu predsedniku seveda opravičujem za neformalnost, a obenem verjamem, da mi je ne bo zameril, saj vem, kako blizu mu je sproščenost v komunikaciji s sodržavljani.
Če Borutova točka obstaja - in o tem za zdaj, kot bi rekli Američani, porota še zaseda -, sta naslednji dve vprašanji, kje jo iskati in - če jo po naključju najdemo - kaj naj na njej počnemo.
Lociranje ničelne koordinate nacionalnega konsenza v političnem prostoru se v Sloveniji največkrat zanaša na geometrijo. Točka B je za mnoge sredina med vsemi stališči, politikami in ideologijami, ki jih v Sloveniji zagovarja vsaj en posameznik s tviterskim računom. Privlačnost ekvidistance do vsega, ki se izraža v popularni paroli "spoštovati je treba vsa različna mnenja", je v preprostosti. Za ljudi na javnih funkcijah, ki jim ni niti do lastne moralne avtoritete, je udobna, ker ne zahteva opredeljevanja do ničesar. Težava je v tem, da so demokracije včasih soočene z grožnjami, ki jih ne moremo premagati zgolj z udobjem. Postavlja se vprašanje vsebine, glede katere naj bi sploh bili enotni. Brez kakršnekoli vrednostne selekcije se znajdemo v situaciji, v kateri se nacionalni konsenz gradi na najnižjem skupnem imenovalcu. Enotni moramo biti zato, ker smo Slovenci. Vrednostni vakuum je seveda zgolj navidezen. Praznino vedno izkoristi in zapolni ideologija, ki je najbolj agresivna in brezobzirna. To ni prvi primer iskanja nacionalne monolitnosti zgolj na temelju etnične pripadnosti in ozemlja in zgodovina nas uči, da so se izleti v ta družbeni model pogosto končali tragično.
To, kar Slovenija potrebuje, tudi v boju z virusom, ni vrednostno prazna enotnost, ampak konsenz glede osnovnih demokratičnih pravil
V geometričnem razumevanju politike sredino določajo ekstremi, zato je v njem papež Frančišek skrajni levičar, Neue Zürcher Zeitung pa švicarski komunistični pamflet. Drugačno sliko dobimo, če se o politiki opredeljujemo glede na vsebino. V tem primeru skrajnosti definira njihov odnos do demokratičnih vrednot in ne obratno. Predsedniku bi predlagal, da točko B poišče na istih temeljih, na katerih smo pred 30 leti postavili lastno državo. Ničesar si ni treba izmišljevati, vse je zapisano, od načel pravne in socialne države, do ločitve med vejami oblasti, neodvisnosti pravosodja, svobode medijev, zaščite človekovih pravic in državljanskih svoboščin, ki smo jim namenili celo poglavje. Slovenska ustava ni ne leva, ne desna, ne sredinska. Postavlja okvire za delovanje pluralistične demokracije, v kateri so lahko popolnoma legitimno in enakopravno zastopane in zagovarjane vse politične in ideološke platforme, ki sprejemajo ustavne in civilizacijske temelje, na podlagi in v imenu katerih smo se osamosvojili. Tisti, ki se s svojo politiko in diskurzom postavljajo izven teh ustavnih okvirov ali jih celo spodkopavajo, pač ne morejo zahtevati, da se "enakopravno upoštevajo tudi njihova mnenja", in stokati, da jih "neuravnoteženi" mediji kritizirajo, večina javnosti pa ne mara. Če bi gospodu predsedniku uspel veliki met in bi mu politične sile v Sloveniji uspelo združiti v jasni podpori ustavnim načelom, nato pa bi se tudi odločno angažiral, da s svojo moralno avtoriteto prispeva k temu, da se vsi, ne glede na različne poglede, svojih zavez tudi držijo, bi si dejansko zaslužil mesto v zgodovini.
To je enotnost, ki jo slovenska demokracija in njeni državljani potrebujejo. Ne gre zgolj za večjo vljudnost v medsebojnih odnosih. Politična kultura in politični jezik v Sloveniji sta res na psu, vendar pa problemov, s katerimi se soočamo, ne bomo rešili zgolj tako, da se bodo tisti, ki spodkopavajo demokracijo, pri tem odslej smehljali, namesto da renčijo. Ne gre tudi za poenotenje stališč, da bi vsi mislili bolj enako. Resnična demokracija potrebuje ne le drugače, ampak tudi različno misleče. Seveda imamo skupne cilje, začenši z zmago nad pandemijo, razvojem gospodarstva, varnostjo in blagostanjem državljanov. Za enotnost glede teh prioritet ni treba sklicevati okroglih miz. A ta enotnost funkcionira zgolj na zelo visokem nivoju abstrakcije, ker o to pojmi, ki jih vsak del političnega spektra razume in uresničuje na svoj način. In s tem ni nič narobe. To je tista različnost mnenj, o kateri sicer tako radi govorimo. Brez pluralizma ni demokracije. Vsaka politična platforma ponuja svojo pot do boljše prihodnosti za svoje volivce. Če na volitvah dobi mandat, s tem dobi tudi priložnost, da uspešnost svojega programa dokaže v praksi. In prevzame odgovornost, če se ji zalomi. Nevarnost nastane takrat, ko se začnejo nekateri politiki sklicevati na "širše družbene in nacionalne interese" in se s tem skušajo postaviti nad politično konkurenco in pridobiti mandat za kršenje demokratičnih norm in odmik od ustavnih načel. To, kar Slovenija potrebuje, tudi v boju z virusom, ni vrednostno prazna enotnost, ampak konsenz glede osnovnih demokratičnih pravil. Potrebujemo integriteto, transparentnost, kompetentnost, in demokratični nadzor. Potrebujemo politiko, ki je odgovorna in ki odgovarja za to, kar počne.
V današnjih pogojih in v klavrnem stanju politične kulture v Sloveniji pot do soglasja glede zgornjih ciljev ne bo ne udobna ne preprosta. Točka B bo zahtevala veliko poguma, odločnosti in privrženosti demokratičnim načelom. Ne le v besedah, ampak tudi v praksi. Ne bo šlo brez zamer. Krucifiks bo moral meso postati. Morda bo predsednik našel motivacijo v dejstvu, da se - vsaj po zadnjih raziskavah sodeč - slovensko javno mnenje vendarle spreminja in začenja nagibati k politiki, ki gradi na moralni avtoriteti, je zvesta svojim deklariranim načelom in je, kadar je treba, pripravljena tudi reči - to ni prav.
