Novembra leta 2018 sem bil povabljen na posvet z naslovom Kaj potrebujemo za resnično demokracijo?, ki sta ga v Bruslju skupaj organizirali Mednarodna odvetniška zbornica in skupina Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu. Prvi povabljenec med enakimi je bil podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, poleg njega pa nas je bila še slaba deseterica bolj ali manj pomembnih govorcev, z mano na začelju. In ker se seveda nihče ni držal dodeljenega časa, sem prišel na vrsto v tistem zoprnem trenutku, ko je pol dvorane že brskalo po telefonih, prvi so že zapuščali dvorano, Timmermansovi spremljevalci pa so se frenetično tolkli po zapestnih urah, da bi šefa opozorili na to, da je čas za odhod. Ko je predsedujoči že skoraj zaključil zadevo, je tam na koncu mize v zadnjem hipu opazil še mene in dejal: "No, imamo pa še gospoda Grudna iz Strasbourga, boste še vi povedali, a ne, ampak če se da, na kratko, minutka ali dve." Ni mi ostalo drugega, kot da pozabim na svoje skrbno pripravljene oporne točke in odgovorim z zgolj nekaj stavki. "Za resnično demokracijo potrebujemo institucije, ki uživajo zaupanje državljanov, družbo, ki živi demokratične vrednote, in zgodovinski spomin." Zaradi okoliščin, v katerih je nastala, je teza precej kondenzirana, a mislim, da vendarle drži.
Resnična demokracija potrebuje tri veje oblasti, ki dosledno spoštujejo načela integritete, kompetentnosti, transparentnosti in odgovornosti. Potrebuje učinkovit demokratični nadzor, ki opozarja in sankcionira situacije, ko se politiki zalomi, pa naj bo po nesreči ali zanalašč. Za razliko od delujoče demokracije populistični, avtoritarni režimi ne iščejo zaupanja, ampak temeljijo na poslušnosti. To dosegajo z ideološko polarizacijo, ustrahovanjem in stigmatizacijo političnih konkurentov. Na vse kriplje in mimo vseh demokratičnih norm si prizadevajo prevzeti popolno kontrolo nad vsemi vzvodi oblasti, vključno z nadzornimi mehanizmi; sodstvom, mediji in civilno družbo. Če jim ne uspe prevzem, sledita diskreditacija in oviranje delovanja. Kdor je kritičen do oblasti, je kritičen do naroda, je izdajalec, sovražnik in tuji agent.
Demokracija ni vrednostno nevtralna. Za svoje delovanje potrebuje politiko, ki o demokratičnih vrednotah ne le govori, ampak jih tudi udejanja. Brez človekovih pravic, političnih svoboščin, demokratične vladavine prava, brez humanističnih, civilizacijskih vrednot, kot so socialna pravičnost, spoštovanje človeškega dostojanstva, solidarnost, empatija, demokracija ne more delovati. Demokratična družba je odprta in progresivna. To ne pomeni, da v njej ni prostora za konservatizem, tako kot za druge leve in desne demokratične politične opcije, ne more pa biti zaprta, nepravična in nazadnjaška.
Demokratičnih vrednot se ne da vsiljevati niti od zunaj niti od zgoraj navzdol. Če želimo, da demokracija deluje, potem morajo državljani razumeti, sprejeti in podpirati njene vrednote. Najpomembnejša pot do tega je izobraževanje. Ključ do aktivnih, angažiranih, razmišljujočih državljanov je državljanska vzgoja, ne v obliki vsebinsko izpraznjenega patriotizma, ki temelji na zvestobi simbolom in poslušnosti do oblasti, ampak skozi prenašanje znanj, ravnanj, vrednot in predvsem sposobnosti kritičnega razmišljanja, ki demokracijo ščiti pred populističnimi in nacionalističnimi manipulacijami in lažmi. Uspešne, kreativne in svobodne družbe tudi ni brez investicij v široko paleto znanja in profilov. Z ozko usmerjenim izobraževanjem se lahko zgolj vrnemo tja, kjer smo enkrat že bili.
Vrednote demokracije se prenašajo in ščitijo tudi preko kulture. Strinjam se, da ta mora biti domoljubna in državotvorna, a takšna je lahko zgolj takrat, ko je gonilna sila kreativnosti, iznajdljivosti, inovativnosti, avtorefleksije, komentarja, kritike, odprtosti, drznosti, iskanja in svobode. Slovenski narod se ne bi ohranil in nikoli osamosvojil niti ne bi imel prihodnosti, če bi imel kulturo, ki bi pristala, da je zgolj storitveni servis oblasti.
Dnevnik Ane Frank je spomin na to, kaj se je zgodilo, in opozorilo na to, kaj se lahko zgodi
Na koncu resnična demokracija potrebuje tudi zgodovinski spomin. Evropskega demokratičnega in civilizacijskega modela ne moremo razumeti, če pozabimo na izkušnjo, iz katere je nastal. S tem imamo v Sloveniji včasih težave. Iz zgodovine se ne učimo, ampak jo "presegamo". Verjamemo, morda z najboljšimi nameni, v združevalno in zdravilno moč naklepne amnezije, a ta v sebi nosi tveganje amnestije zla. Brez poznavanja in razumevanja zgodovine ne moremo razumeti, kaj se zgodi, ko ni več demokracije, ko ni več človekovih pravic, ko ni več političnih svoboščin, spoštovanja človeškega dostojanstva, empatije. Brez zgodovinskega spomina in brez kritičnega razumevanja zgodovine ni obrambe pred nacionalističnimi miti, populističnimi manipulacijami in zanikanjem tega, kar se je zgodilo. To je še posebej pomembno, ko gre za mlade ljudi. Brez zgodovinskega konteksta se jim demokratične vrednote lahko zazdijo zgolj kot zateženo nakladanje nadležnih starih prdcev, brez neposredne zveze in učinka na njihovo življenje in njihov vsakdan. Vse do trenutka, ko teh vrednot ni več. In ko je lahko že prepozno. Na Nizozemskem, v domovini mojega sogovornika Fransa Timmermansa, ki sicer ni znana kot družba na trhlih demokratičnih temeljih, je pred leti le ena tretjina mladih izjavila, da je zanje pomembno živeti v demokraciji. Pri starejših generacijah, še posebej tistih, ki so doživeli izkušnjo druge svetovne vojne, je bilo takšnih blizu 90 odstotkov.
Kdor se ne uči iz zgodovine, je obsojen na to, da se mu ponovi, je dejal Winston Churchill. Zato je pomembno, da mladi berejo Dnevnik Ane Frank. Pozdravljam, da se je za to zavzel tudi predsednik Borut Pahor. Nizozemska najstnica je le ena od šestih milijonov judovskih žrtev največjega zločina v svetovni zgodovini, a je pomembna tudi zato, ker nas njeno pisanje opominja, da je vsaka od teh žrtev imela ime, družino, prijatelje, ljubezni in načrte za prihodnost. Tako kot vsakdo izmed nas. Ana Frank je ime, je obraz in je usoda, ki nam preprečuje, da bi grozote preteklosti zamotali v abstrakcijo in anonimnost milijonskih številk in nanje pozabili.
Slaba tri leta nazaj so raziskovalci v njenem dnevniku odkrili dve z rjavim papirjem prelepljeni strani, na katerih je Ana pisala o ljubezenskih težavah, spolnosti, menstruaciji, dodala pa je tudi nekaj precej kosmatih vicev. Fundacija Ane Frank se je odločila, da spoštuje njeno željo po zasebnosti, saj je te zapise prekrila sama, in jih torej niso objavili, kar je tudi prav. Pa vendarle je to še en kamenček v mozaiku spomina na dekle, ki je boleče podobno današnjim najstnicam in najstnikom, našim otrokom. Če bi Ana živela v današnjem času, verjetno ne bi pisala dnevnika, ampak bi svoje zapise objavljala na družbenih omrežjih. In včasih kakšnega tudi izbrisala. Pisala bi o svojem vsakdanu, svojih ljubeznih, skrbeh in načrtih za prihodnost. Morda tudi o strahu pred sovraštvom, ki se vrača med ljudi. Dnevnik Ane Frank je spomin na to, kaj se je zgodilo, in opozorilo na to, kaj se lahko zgodi. Ne le drugim, ampak tudi ljudem, kot smo mi. Tudi nam. Sedaj se je nekdo odločil, da Aninega dnevnika slovenskim srednješolcem ne bo več treba brati. Morda bi se morali vprašati, zakaj.
