Takoj na začetku želim poudariti, da iskreno podpiram napore za več dostojnosti v slovenskem javnem prostoru in še posebno v politiki. Javni diskurz je pri nas postal tako grob, pritlehen, žaljiv, nespodoben, ponižujoč, umazan, nevljuden, agresiven, nekulturen, nepismen, izključevalen, nesramen, seksističen in nespoštljiv, da tako preprosto ne gre več naprej. Pravo je lahko del odgovora, ne more in ne sme pa postati macola, s katero tolčemo po vsem, kar nekomu ni po volji. Godlja, v katero se v Sloveniji vse bolj zapletamo v prizadevanju za večjo spoštljivost in spodobnost v javnem prostoru, je deloma plod tega, da veliko različnih stvari mečemo v isti koš. To najprej velja za mešanje različnih kategorij "problematičnega" govora, od nesramnega do sovražnega. Poleg tega premalo upoštevamo dejstvo, da je poleg vsebine in forme govora pomembno upoštevati tudi, kdo govori, o kom ali komu govori. V javnem prostoru se srečujejo in medsebojno komunicirajo različne skupine ljudi in posamezniki, ki zaradi svojega statusa v družbi in profesionalnih ali osebnih okoliščin niso v enakem položaju in nimajo identičnih obveznosti niti pravic glede njihove javne komunikacije z drugimi in o drugih. Tukaj ne gre za nikakršno diskriminacijo, ampak zgolj za dejstvo, da primernosti in neprimernosti ali celo kaznivosti v javnosti izrečene besede ne moremo ocenjevati brez upoštevanja družbenega položaja in medsebojnih odnosov, predvsem pa medsebojnih razmerij moči vpletenih oseb ali skupin.
Svobodo izražanja ščiti 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za eno temeljnih svoboščin, ki so odločilnega pomena za normalno delovanje pluralistične demokracije. Brez svobode izražanja ni svobodne izmenjave mnenj in ni demokratičnega nadzora nad delovanjem oblasti, ni pluralizma in ni svobodnih in poštenih volitev. Po drugi strani tako 10. člen konvencije kot tudi bogata sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice dopuščata, pod zelo strogimi pogoji, tudi posege v svobodo govora zato, da se zaščitijo javni interes in pravice, svoboščine in človeško dostojanstvo drugih oseb. Takšne omejitve morajo biti ne le določene z zakonom, ampak tudi nujne, kar pomeni, da legitimnega cilja, ki ga želimo doseči z omejitvijo, ni mogoče doseči na drug, manj restriktiven način. To so kriteriji, ki bi jih veljalo upoštevati tudi v sedanjih razmišljanjih in pobudah glede odgovora na grobost in nespodobnost, ki se je razpasla v slovenskem javnem prostoru. Vprašanje je, pa naj bodo nameni še tako plemeniti, ali se na to lahko odzovemo ali se celo smemo odzvati z zakoni in kaznovanjem.
Evropsko sodišče za človekove pravice ravno zaradi pomena svobode izražanja za demokracijo dovoljuje tudi govor, ki "žali, razburja ali vznemirja". To nikakor ne vključuje pravice do pljuvanja na poslance ali vdiranja v prostore javne televizije
Zagata je v tem, da niti konvencija niti sodna praksa Evropskega sodišča ne ponujata pravne definicije sovražnega govora. Enostavnega in v vseh prilikah uporabnega vatla, ki bi nam na hitro pomagal prepoznati, kaj se sme in kaj ne, tam ne boste našli. Vodnik po sodni praksi v zvezi z 10. členom, ki ga je pripravilo Evropsko sodišče, ima kar 132 strani. Sodišče v svojih sodbah ne govori o sovražnem govoru, ampak o dovoljenem govoru, torej tistem, ki kljub morebitni problematičnosti še vedno uživa zaščito po 10. členu. Ali gre za dovoljen ali nedovoljen govor, mora sodišče ugotoviti v vsakem posameznem primeru posebej, glede na specifične okoliščine, te pa so povezane ne le z vsebino govora, ampak tudi s kontekstom in že omenjenimi osebnimi okoliščinami, družbenim statusom in medsebojnimi razmerji tistih, ki govorijo, in tistih, ki so nagovorjeni. Te namreč lahko odločilno vplivajo na posledice, ki jih poseg ali neposeg v svobodo govora ima tako za vpletene posameznike kot tudi za normalno delovanje demokracije. Eno je, ko gre za politike, ljudi, ki imajo zaradi svoje funkcije in statusa pomemben vpliv na nivo javnega diskurza, drugo, ko gre za navadne državljane, tretje spet, ko gre za defavorizirane družbene manjšine.
Ko se politiki pogovarjajo med seboj, ima javnost seveda pravico pričakovati, da bodo v medsebojni komunikaciji spoštljivi in se bodo izogibali nespodobnemu in žaljivemu govoru. Ta zavezanost spodobnosti ne velja le za uradne nastope in parlament, ampak za vsakršno komunikacijo v javnosti, tudi na družbenih omrežjih. Ti niso in ne morejo biti zapik za politično pobalinstvo. To pa seveda ne pomeni, da politična debata ne more in ne sme biti živahna. Konfrontacija različnih mnenj, tudi zelo razburkana, je del pluralistične demokracije, a kot je rad povedal eden mojih bivših šefov z dolgoletno izkušnjo iz britanskega parlamenta, je treba igrati na žogo, ne na nasprotnika. Tradicionalno prepričanje, da bodo nesramnost in žaljivost politikov prej ko slej na volitvah sankcionirali državljani, je populizem postavil na glavo. Danes del politike naklepno uporablja žaljiv in hujskaški jezik do političnih nasprotnikov in kritikov, z namenom spodbujanja, usmerjanja in izkoriščanja nakopičenega nezadovoljstva, nestrpnosti in sovraštva v delu volilnega telesa.
Za delovanje demokracije je zelo pomembno, kako se politika obnaša ne le do posameznikov, ampak tudi do institucij, še posebno tistih z demokratično nadzorno funkcijo, kot so na primer sodstvo in mediji. Imperativ zadržanosti ne pomeni preprečevanja kritike, ki ni le dovoljena, ampak tudi potrebna, mora pa biti argumentirana in spoštljiva, saj nivo diskurza do ključnih demokratičnih institucij neizogibno zrcali tudi odnos do njihove ustavne vloge v zagotavljanju nemotenega delovanja demokracije in vladavine prava.
Izjemno pomemben je način, kako politika komunicira o družbenih manjšinah. To daje ton ne le javnemu govoru, ampak tudi odnosu družbe do teh skupin in posameznikov, ki jih sestavljajo, in ima lahko zelo daljnosežne posledice na njihov družbeni položaj, pravice, spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva in celo fizično varnost. Ravno tukaj obstaja največja nevarnost za sovražni govor. To je jasno razvidno s stališča Odbora ministrov Sveta Evrope, ki je sovražni govor definiral kot "vse oblike izražanja, ki širijo, spodbujajo ali upravičujejo rasno sovraštvo, ksenofobijo, antisemitizem ali druge oblike sovraštva na podlagi nestrpnosti, vključno z nestrpnostjo, izraženo z agresivnim nacionalizmom in etnocentrizmom, diskriminacijo in sovražnostjo do manjšin, migrantov in ljudi priseljenskega porekla". Ker gre za politično definicijo, vsakršna izjava v tej kategoriji seveda ne presega avtomatično pravnega praga, ki omogoča ali zahteva poseg v svobodo izražanja, a morebitna legalnost ne pomeni, da se do takšnih izjav, še posebno politikov, ne moremo in ne smemo opredeliti in jih obsoditi. Ravno nasprotno. Prav zatekanje k izgovoru "spoštovanja vseh različnih mnenj" je tisto, kar je dalo nespodobnemu, žaljivemu, tudi sovražnemu govoru v slovenskem prostoru legitimnost in domovinsko pravico. {api_embed_photo_R30}704438{/api_embed_photo_R30}
Na koncu je seveda še komunikacija med politiki in državljani. Zaradi njenega ključnega pomena za delovanje demokracije moramo biti v povezavi s svobodo izražanja tukaj še posebno previdni in zadržani glede morebitnih posegov, restrikcij ali kaznovanj. To seveda ne pomeni, da se ne trudimo za spoštljivost, a Evropsko sodišče za človekove pravice ravno zaradi pomena svobode izražanja za demokracijo dovoljuje tudi govor, ki "žali, razburja ali vznemirja". To nikakor ne vključuje pravice do pljuvanja na poslance ali vdiranja v prostore javne televizije, ki smo jim žal bili priča v Sloveniji. Tu ne gre za svobodo govora, ampak za vprašanje varnosti in zaščite fizične integritete. Takšni napadi so nedopustni in morajo biti sankcionirani, prekrškovno ali kazensko. Drugače je s pravico državljanov, da se v javnem prostoru svobodno izražajo in na politike in druge nosilce javnih funkcij naslavljajo tudi sporočila, ki le-te morda subjektivno "žalijo, razburjajo ali vznemirjajo". Latinski rek, ki pravi, da kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu, tukaj ne more obveljati. Demokracija narekuje, da imajo glede svobode govora politiki manj zaščite pred kritiko - pa naj se jim zdi še tako neutemeljena, krivična, robata ali piskajoča - in večjo odgovornost kot navadni državljani, ne pa obratno. Pot do več dostojnosti in manj žalitev v slovenskem javnem prostoru je treba začeti pri Jupitrih. Tudi tako, da se ljudi neha primerjati z domačimi živalmi.
