Odkar imamo internet in družbena omrežja, ljudje večinoma komuniciramo v mehurčkih. Če ste se naveličali krožnega trepljanja po ramenih, vam predlagam, da objavite kakšno misel o cepljenju, pa bo v vašem mehurčku zašumelo in se zapenilo, kot da bi vam kdo zalučal pest sode bikarbone v kozarec s kokakolo. Četudi se večina v vašem komunikacijskem silosu večinoma strinja o večini stvari, se glede cepljenja gotovo ne. Razprave na to temo namreč ne sledijo vzorcem, ki jih opažamo glede drugih vprašanj, predvsem pa se ne skladajo z delitvijo, ki ji v Sloveniji - po mojem mnenju sicer precej površno in netočno - pravimo razkol med levico in desnico. Raziskave javnega mnenja v Sloveniji kažejo, da so ljudje, ne glede na svoja siceršnja politična prepričanja, glede cepljenja razdeljeni približno na pol. To pomeni, da se v vašem mehurčku, pa naj bo "levi" ali "desni", z vami ne bo strinjal kar precejšen odstotek vaših siceršnjih somišljenikov.
Sam sem to doživel pred kratkim, ko sem se na FB drznil ponorčevati iz nekaterih argumentov nasprotnikov cepljenja. Mnogi so reagirali zelo burno in ogorčeno. Očitali so mi vse mogoče, od pomanjkanja empatije do tistih, ki so po cepljenju trpeli posledice ali celo izgubili življenje, pa do tega, da podpiram največjo kršitev človekovih pravic v zgodovini človeštva. Prvi očitek je neumesten in žaljiv. Sočustvujem z vsemi, ki so v pandemiji utrpeli posledice, tudi tiste najbolj tragične. Redki, na žalost, zaradi cepljenja, mnogi, neprimerno številčnejši, zaradi virusa. Sočutje in odgovornost čutim tudi do vseh, ki jim je pandemija postavila življenje na glavo, zaprla šole, obsodila na nezaposlenost in revščino in povzročila resne in dolgotrajne zdravstvene in psihične težave. Dejstvo je, da noben medicinski poseg ni brez tveganja in cepljenje ni nikakršna izjema. A nezaželene posledice cepljenja je treba primerjati z nezaželenimi posledicami necepljenja za posameznika in za družbo. In tukaj znanost, dejstva in razum ponujajo zgolj en odgovor. Ljudje, ki se ne cepijo, se izpostavljajo neprimerljivo večjemu zdravstvenemu tveganju kot cepljeni. Če bi glede vseh medicinskih posegov uporabili anticepilsko logiko, bi nam v boju proti boleznim ostalo le še knajpanje. Morda niti to ne. Po podatkih ameriške komisije za varstvo potrošniških izdelkov med namakanjem v lastni kadi vsako leto v povprečju utone 87 Američanov.
Na drugi strani je razprava o človekovih pravicah legitimna, a ni tako enoznačna, kot jo želijo prikazati borci proti cepljenju. Družbena pogodba moderne, civilizirane in demokratične družbe - in sistem človekovih pravic in svoboščin, ki to pogodbo omogoča in ščiti - ne temelji izključno na pravicah, ampak tudi na odgovornosti in solidarnosti. Gre za neprestano iskanje ravnovesja med individualnimi pravicami in družbenim interesom, ki včasih, še posebno v izjemnih razmerah, narekuje tudi omejitve. Te je seveda treba sprejemati in uveljavljati na zakonsko predviden in demokratičen način, poleg tega mora biti vsakršna omejitev pravic nujna, kar pomeni, da učinka ni mogoče doseči drugače, manj omejujoče. Mora biti tudi sorazmerna, saj poseg v pravice ne more predstavljati večje grožnje kot vzrok, ki omejitev narekuje. Glede na dosedanje izkušnje z ukrepi, ki jih je v odgovor ali pod krinko odgovora na virus sprejela oblast, sta kritičnost in budnost gotovo na mestu, a to ne spremeni dejstva, da individualne pravice in svoboščine niso neomejene in brezpogojne, predvsem pa se nehajo tam, kjer začnejo ogrožati pravice – in zdravje - drugih. Evropsko sodišče za človekove pravice je nedavno že odločilo, da obvezno cepljenje šoloobveznih otrok ne predstavlja kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Skrbeti bi nas moralo, ker anticepilstvo poganjajo podobni družbeni, psihološki in politični sprožilci kot populizem. Oba podžigajo nezadovoljstvo, jeza, izguba zaupanja in strah. Oba lahko naslavljata nekatera legitimna vprašanja, a ponujata najslabši možni odgovor. Pri obeh so dejstva in znanost zarota političnih in finančnih elit in MSM-medijev. Med "alternativnimi dejstvi", o katerih je govorila Trumpova svetovalka Kellyanne Conway, in vsemi mogočimi po internetu nabranimi cvetkami, ki jih v podporo svojega zavračanja na medicinski znanosti utemeljenega odgovora na pandemijo navajajo antivakserji, ni velikih razlik. V današnjem svetu vse več ljudi resnico išče s čustvi, ne z razumom. Ameriški zgodovinar Timothy Snyder pravi, "da je svoboda odvisna od državljanov, ki so zmožni ločiti med resnico in tistim, kar želijo slišati. Avtoritarnost ne pride zato, ker ljudje pravijo, da si jo želijo, ampak zato, ker izgubijo sposobnost ločevanja med dejstvi in željami."
V določenem trenutku je tudi omahljivce tipa "nisem antivakser, ampak …" treba opozoriti na pomen zaupanja v dejstva in znanost
Seveda vseh anticepilcev ne smemo dati v isti koš. Na eni strani imamo opraviti s teoretiki zarot, kognitivnimi bratranci vaških posebnežev, ki verjamejo, da je zemlja ploščata. Imamo aktiviste, ki so v boju proti dobičkom farmacevtskih multinacionalk pripravljeni žrtvovati svoje in vaše zdravje. New age moje-telo-je-moj-tempelj zanesenjake, ki bodo virus premagali z žitaricami in jogo. Amaterske farmacevte in nedeljske epidemiologe. Kljubovalce, ki se ne bodo cepili, ker ne marajo oblasti. Tiste, ki se ne cepijo potihoma, ker si ne upajo ali ne smejo kljubovati oblasti. Poleg njih pa tudi veliko ljudi, ki jih je strah, kar je človeško in razumljivo. Njih je treba prepričevati in informirati. A v določenem trenutku je tudi omahljivce tipa "nisem antivakser, ampak …" treba opozoriti na pomen zaupanja v dejstva in znanost. Ni res, da ne vemo. Dovolj je znanstveno podprtih informacij, ki dokazujejo ne le koristnost, ampak tudi nujnost cepljenja, če želimo preprečiti zlom zdravstvenega sistema, zaščititi najbolj ogrožene in ponovno normalno zaživeti. Če nekateri tega še vedno ne vedo, potem je to morda zato, ker tega ne želijo vedeti.
Boj proti klimatskim spremembam izgubljamo zaradi istih vzorcev obnašanja, ki jih opažamo v anticepilstvu
Pri anticepilstvu gre tudi za zlom solidarnosti. Individualna odločitev za cepljenje ne ščiti le cepljenega, ampak vse nas. Brez zelo visoke precepljenosti pandemije ne bomo mogli obvladati. Vpitje jaz, jaz, jaz, ki zavrača vsakršno odgovornost za druge in za skupno, pooseblja neoliberalni odnos do družbe. Ta, kot je rada povedala Margaret Thatcher, ne obstaja, obstajajo samo posamezniki in njihove pravice in interesi. Za regulativo naj poskrbi nevidna roka trga. Ali nevidna roka virusa. Saj menda umirajo samo stari in slabotni. Nekateri pravijo, da je upor proti cepljenju revolt ponižanih in razžaljenih, ki jim je bilo odvzeto vse, tudi človeško dostojanstvo. Vse so jim vzeli, zato se borijo za zadnje, kar jim je še ostalo, njihovo telo. Mislim, da je v tem nekaj resnice. A tudi upravičene frustracije niso opravičilo za zavračanje racionalnosti in solidarnosti, saj s tem ne ogrožamo le svojega in vašega zdravja, ampak tudi našo svobodo in prihodnost. Ne gre le za covid-19. Vprašati se moramo, kako bomo brez zaupanja v znanost in brez solidarnosti reševali vse druge družbene in globalne izzive. Boj proti klimatskim spremembam izgubljamo zaradi istih vzorcev obnašanja, ki jih opažamo v anticepilstvu. Ni res. Briga me.
V luči tega vse težje prenašam pozive, da je treba z anticepilci ravnati zgolj z andohtjo in v rokavicah. Ker slabo prenašajo kritiko. Ker se počutijo kot žrtve. Ker bodo, če z njimi ne bomo dovolj prijazni in razumevajoči, užaljeni in še bolj odločeni, da se ne cepijo. Vsekakor je treba prepričevati in informirati ljudi, ki še vedno oklevajo, a za božjo voljo, nehajmo se obnašati, kot da so teorije zarote in alternativna dejstva temeljna človekova pravica. Ljudje, ki se jim sicer zaradi pahorjanskih puhlic dvigajo lasje na glavi, glede odnosa do cepljenja ihtijo nad novo razklanostjo in predavajo o nujnosti spoštovanja prav vseh različnih mnenj, brez kakršnekoli kritične vrednostne ocene in upoštevanja posledic za posameznika in družbo. Dragi moji, ne delimo se med tiste, ki se želijo cepiti, in tiste, ki se nočejo. Nihče se ne želi cepiti, tako kot si nihče ne želi operacije slepiča. In vsi smo zaskrbljeni in vsi želimo spet zaživeti normalno, le da nekateri rešitev iščejo v zaupanju v znanost in solidarnosti, drugi pa na FB.
