(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Mački v žaklju. Za mnoge je fotorobot idealnega politika nekdo, ki zase trdi, da ni ne levi ne desni

Ko se ozremo po bilanci treh desetletij slovenske izkušnje z demokracijo, je treba priznati, da marsikaj ni tako, kot smo upali in si želeli. Državljani imajo odpor do politike in politikov, ne zaupajo v institucije in se vse bolj ne marajo med seboj. Liberalna demokracija, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in političnih svoboščin, demokratični vladavini prava in pluralizmu, je mnoge razočarala. Pri tem pa se preredko vprašamo, ali se nam je demokracija zafržmagala zaradi tega, ker je slaba, ali pa morda zato, ker jo slabo razumemo in nam ne gre najbolje od rok. Seveda noben družbeni sistem ni brez slabosti. Že Winston Churchill je izjavil, da je demokracija najslabša oblika vladanja, z izjemo vseh drugih. A preden zagrabimo puške iz koruze in se gremo še eno revolucijo, levo ali desno, si gre vendarle najprej zastaviti vprašanje, ali za težave v delovanju demokracije nismo vendarle bolj krivi mi kot pa demokracija sama po sebi. Ko smo kritični do politike, očitki praviloma - in z razlogom - letijo na stran ponudbe. Daleč od tega, da bi trdil, da so vsi enaki, a v celotni garnituri slovenske politike je gotovo dosežena kritična masa vseh mogočih rabot in obnašanj, ki upravičujejo ljudsko nezadovoljstvo. To pa ne pomeni, da ni težav tudi na strani povpraševanja.

Za mnoge Slovence je fotorobot idealnega politika nekdo, ki zase trdi, da ni ne levi ne desni, ampak sredinski, če ne celo nadpolitičen in nadstrankarski, neideološki, predstavlja tiho večino, presega delitve iz preteklosti in seveda dela za ljudi. Morda malo karikirano, a verjetno dovolj natančno. Pred vsakimi volitvami upamo na odrešenika. Če ne z novim obrazom, pa vsaj z obrazom. Takšen odnos javnosti je rezultat velikega razočaranja nad politiko in njenimi institucijami. To je razumljivo. Težava je v tem, da se v zgornjem opisu zrcali ves železni repertoar populističnih puhlic. S takšnim razumevanjem političnih idealov težav v delovanju demokracije ne rešujemo, kvečjemu jih poglabljamo. Nekateri razlogi za te težave so globalni, druge smo vzgojili in jih negujemo doma.

Prvi je trdoglavo prepričanje, da demokracija zahteva enotnost. To je po eni strani res. Enotnost vsekakor obstaja glede zelo splošnih družbenih vrednot, kot so blaginja, razvoj, varnost in podobno. To so nacionalni interesi, kot jim radi rečemo, ker se tako pomembno sliši. Ampak politične obljube glede takšnih ciljev še niso dovolj za pametno odločitev, koga obkrožiti na volilnem lističu. Politika, ki bi obljubljala revščino, gospodarsko nazadovanje in nevarnost na vsakem koraku, gotovo ne bi imela večjih možnosti za uspeh. Za večino od nacionalnih interesov obstajajo različne ideološke interpretacije, do njih pa različne politične poti. In s tem ni načeloma nič narobe. Priložnost za uresničevanje dobijo tisti programi, ki na volitvah za to dobijo demokratični mandat. Enotnost pa bi morala obstajati predvsem glede temeljnih družbenih vrednot, ki so manj abstraktne in jih ni dovolj le omenjati, ampak jih je treba tudi spoštovati in konkretno uresničevati. To so tiste, ki smo jih zapisali v ustavo. Človekove pravice, politične svoboščine, vladavina prava, vključno s spoštovanjem mednarodnih obvez, socialna država, javno šolstvo, javno zdravstvo, svobodna gospodarska pobuda in še bi lahko naštevali. Te vrednote so bile, vsaj v času vzpostavljanja slovenske demokracije, predmet družbenega konsenza. Vzdrževanje tega konsenza je tista enotnost, za katero bi si v Sloveniji morali prizadevati, pa nam to ne gre najbolje od rok, pogosto v imenu predsedniške doktrine nekritične ekvidistance do prav vseh različnih mnenj. Namesto da bi enotno branili ustavo, ji v imenu enotnosti mečemo polena pod noge. Glede različnih pogledov, ki ostajajo znotraj okvirov temeljnih ustavnih načel, pa lahko ihtavo pehanje za nacionalno enotnostjo hitro postane problematično. V imenu nacionalne enotnosti in interesov se kritični mediji, nezadovoljni državljani, civilna družba in vsa mnenja, ki gredo oblastnikom v nos, označijo kot moteči, nedomoljubni, nelegitimni ali celo nelegalni. V takšni situaciji pluralistična demokracija ne more več normalno delovati in se lahko tudi konča. Pluralizem ne trpi enotnosti za vsako ceno, ampak zahteva civilizirano in racionalno konkurenco različnih idej, na temelju in v okviru skupnih ustavnih vrednot, z učinkovitimi mehanizmi demokratičnega nadzora. Potrebuje politično kulturo, ne političnega enoumja.

Hat-trick težav v konceptualnem razumevanju pluralistične demokracije zaključuje naš odnos do preteklosti. Pravzaprav gre za podtežavo, saj je odpor do učenja iz zgodovine avtohtona slovenska izpeljanka iz obsedenosti z neideološkostjo. "Nehajmo se deliti na partizane in domobrance! Ukvarjajmo se s prihodnostjo, ne s preteklostjo!" sta še dve od zimzelenih parol slovenskega razumevanja in reševanja perečih družbenih težav. Plemenito, a naivno in tvegano. Brez kritičnega razumevanja preteklosti ne moremo reševati problemov sedanjosti in še manj graditi prihodnosti. Evropski model liberalne demokracije je nastal kot odgovor na evropsko krvavo izkušnjo z avtoritarnim, nacionalističnim in nasilnim antiliberalizmom. Glede na to, koliko podobnosti je med današnjimi družbenimi, političnimi in gospodarskimi napetostmi in tistimi iz tridesetih let prejšnjega stoletja, bi nam učenje iz zgodovinskih izkušenj prišlo še kako prav. Lahko je pridigati, naj se ne ukvarjamo s preteklostjo, a kaj storiti, ko današnji in jutrišnji problemi postajajo nevarno podobni včerajšnjim?

Demokracija v Sloveniji je v težavah. Nezadovoljstvo in jeza nad obstoječo politiko sta pogosto upravičena. Da si v politiki želimo novih ljudi, svežih idej, drugačnih pristopov, več mladih in predvsem več žensk, je pametno in nujno. A novi obrazi bodo v slovensko politiko prinesli kvalitativno spremembo le, če bodo upoštevali temeljne vrednote pluralistične demokracije in se zanje zavzemali, ne pa se postavljali nad njih in se obnašali, kot da za njih ne veljajo. Minimum, kar moramo od politikov zahtevati, preden jim oddamo svoj glas, je, da jasno povedo, za kaj se bodo zavzemali, kaj počeli, s kom sodelovali, če pridejo na oblast. Ne na nivoju posplošenih puhlic, ampak s konkretnimi političnimi stališči, programi in zavezami glede vseh pomembnih družbenih vprašanj. Boljše demokracije ne bo, če bomo vsakič znova padali na nove žaklje, v njih pa kupovali vedno iste ali zelo podobne mačke. Če pod tridesetimi leti slovenske demokracije potegnemo črto, politikom lahko očitamo marsikaj, ampak niti eden izmed njih se na izvoljeni položaj ni imenoval sam. Joseph de Maistre in George Bernard Shaw sta že zdavnaj opozorila, da je demokracija sistem, ki ljudstvu daje takšno oblast, kot si jo zasluži. Pa vesele praznike in pametno novo leto nam želim.