Od kdaj? Sploh pa, kaj je k temu pripeljalo, kdo in kaj se skriva za tem, da toliko ljudi pri nas nima osnovnega zdravstvenega varstva, čeprav zanj plačujejo? In končno, kako to skrajno sramotno stanje čim prej dostojno rešiti? Gotovo ne tako, da se te nesrečnike prepusti zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki naj bi zanje po trenutni potrebi, torej ko bodo zboleli ali se tako počutili, poiskal trenutno prostega zdravnika družinske medicine, kot je nekam samoumevno navrgel zdravniški sindikalni voditelj. Pa menda ni mislil resno? Ali pač?
Nekaj gotovo drži. Nikjer ni toliko sprememb, na katere bi se bilo treba ustrezno in pravočasno prilagoditi kot prav v zdravstvu. Razlogov je veliko: izjemen napredek v medicini, spreminja pa se tudi prebivalstvo; od staranja, obsega z njim povezanih degenerativnih in v zadnjem desetletju in pol tudi krepko povečanega obsega kroničnih obolenj pa do odnosa do zdravja nasploh, višje stopnje ozaveščenosti prebivalstva, vpliva medijev in medmrežja, stopnje zaupanja in še bi se kaj našlo.
Glede sprememb je povsod podobno. Razlik ni toliko v novonastalih razmerah, ki jih spremembe povzročajo, temveč so predvsem v tem, kako hitro nastale probleme zaznavamo, diagnosticiramo in iščemo zanje rešitve. O razlogih za nezadovoljstvo zdravnikov, ki tičijo za problemom pomanjkanja kadra, obstajajo številne študije po svetu, celo za vsako specialnost posebej. Še zlasti za področje družinske medicine je že dolgo znano, da nejevoljo sprožajo zasutost s "papirologijo", zaradi katere je okrnjeno delo s pacienti, izoliranost, pomanjkanje možnosti za izmenjavo mnenj in posveta s kolegi, še posebno pa podcenjujoč odnos kolegov drugih specialnosti in tako dalje. Bolj malo med njimi pa se jih pritožuje nad plačilom in še manj je takih, ki bi bili razočarani nad samim poklicem. Več pa je tistih, ki jih jezijo pogoji za delo, med katere sodijo tudi prevladujoči medsebojni odnosi. Taki so podatki ameriških, avstralskih in evropskih študij. Pri izgorevanju, ki je z nezadovoljstvom tesno povezan proces in ki smo ga končno tudi pri nas pripravljeni videti, ni slika posebno drugačna. Poklicno izgorevanje sicer ni isto kot stresna obremenjenost ali izčrpanost, kot se pogosto zamenjuje. Sindroma izgorevanja pač ne sproži in ne pospešuje preobilica dela, temveč delo, ki človeku ne prinaša osebnega zadoščenja. In drugič, za nakopičena občutja neperspektivnosti, zlasti še med mladimi zdravniki, so v prvi vrsti krivi zunanji dejavniki. To so neustrezno vodenje in komunikacija v zdravstveni organizaciji in v delovanju posameznih zdravstvenih timov, prevlada avtokratskih vzorcev, neustrezna organizacija in informiranje, zaradi česar se pojavlja veliko nesmiselnih, odvečnih opravil. In tu so tudi osebni razlogi, med katere avtorji prištevajo idealizirane predstave in pričakovanja do zdravniškega poklica in socialnega statusa, prevlada ekstrističnih motivov za študij medicine oziroma pri poklicni izbiri nad intrističnimi motivi.
Podatek, da v Sloveniji trenutno nima dostopa do osebnega zdravnika kar okrog 140 tisoč prebivalcev, je naravnost grozljiv
A izgleda, da pojavi izgorevanja, ki imajo hude posledice tako za zdravnike same kot za preostalo osebje, predvsem pa za oskrbo bolnikov in vzdržnost zdravstvenega sistema, še pred kratkim slovenskih zdravnikov niso posebno skrbeli. Na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru smo namreč v oktobru 2017 organizirali mednarodni simpozij o znakih, poteku, vzrokih, posledicah, možni samozaščiti in organizirani pomoči. Predavatelji so bili z vseh glavnih avstrijskih medicinskih fakultet, prek videokonference pa jo je podprl še kanadski profesor in strokovnjak za področje skupinske dinamike in ustreznega vodenja zdravstvenih ekip. Kolegica iz Innsbrucka je z vlakom kar sedem ur potovala do Maribora, da je predstavila svojo temo s poudarkom na razlikah po spolu, med zdravniki in zdravnicami. Obveščenost v slovenskem prostoru o za zdravnike pomembnem in vsebinsko izjemno kompleksno zasnovanem strokovnem srečanju je bila s strani fakultete maksimalna, udeležba naših zdravnikov pa taka, da so v času, namenjenem diskusiji, avstrijski strokovnjaki pogosto bolj diskutirali med seboj, kot bi šlo za koristno izmenjavo znanj in mednarodnih izkušenj. Dunajska profesorica, s katero sva si celo leto dopisovali, da sem jo kot strokovnjakinjo za področje medosebne komunikacije v zdravstvu privabila v Maribor, je pripomnila: "Pa tako lepo fakulteto imate! In verjetno kirurgi v UKC Maribor tudi ne operirajo vsi hkrati." In da bi bil sram zaradi vedenja domačih ljudi pred tujimi gosti še hujši, tudi iz Večera - za Mariborčane in okolico tako pomembnega medija, da bi mu moral biti v mestu zanj zavezan slehernik - kljub vabilu ni bilo na spregled nikogar, ki pokriva področje zdravstva. Toliko o pripravljenosti, kaj spreminjati na bolje.
Pa se vrnimo k tem, ki so v primeru nesreče, akutne bolezni, ali še huje, poslabšanega kroničnega stanja zaradi postavljenih kvot, omejitev pri sprejemanju bolnikov, ostali brez temeljne varnosti, ki jo zagotavlja stalni osebni zdravnik, ki pozna tvoje tegobe in ki mu končno zaupaš. Kako se je ukrep sprejemal, na osnovi kakšnih preračunavanj, da se je zgodilo, kar se je? Koliko je bil ukrep premišljen, tudi z vidika možnih posledic? Je šlo za nezrelo zaletavost, ki ni bila zmožna upoštevati argumentov in protiargumentov? Ne nazadnje lahko vsakdo s povprečno razvito čustveno in socialno inteligentnostjo predvidi - za to celo niso potrebna kaka posebna psihološka znanja -, da je za bolnikovo polno sodelovanje v odnosu med zdravnikom in bolnikom bazično njegovo zaupanje v zdravnika. In da se ga s tako drastičnimi ukrepi, ob katerih v obstoječi interakciji manjka posluh za drugo stran, izgublja za nedoločljivo dolgo dobo. Izgubljeno zaupanje, brez katerega ni bolnikovega sodelovanja, bo težko pridobiti nazaj. Sploh v tako majhni skupnosti, kot je slovenska, to ne more ostati brez posledic. Mi nismo Amerika. Od časa do časa bo kje v kakšnem ekscesu planilo na površje, kako usodno je okrnjeno ne le zaupanje, temveč celo spoštovanje, ki ga je bil zdravniški poklic med vsemi poklici najprej in najbolj deležen, še zlasti ko se je zavzemal za pacienta. Zato je prozorno poudarjanje družinske zdravnice, nekdanje zasebnice s trboveljskega konca, danes pa sekretarke na ministrstvu za zdravje, češ veliko novega uvajamo, fokusiramo se na pacienta. Preveč se vidi, da fenomena "patient centred relationship", ki se na Zahodu že skoraj dve desetletji vključuje v klinično prakso, ne pozna dovolj dobro, ga ne razume in ga seveda nima ponotranjenega, sicer se pojav neoskrbljenih potencialnih in obstoječih pacientov v Sloveniji ne bi zgodil!
Res številke kažejo, da smo po številu vseh zdravnikov, s 3,26 zdravnika na 1000 prebivalcev, v EU nekje na sredini (na prvem mestu je Avstrija s 5,32 zdravnika), pri zdravnikih družinske družine z 1,26 zdravnika na 1000 prebivalcev pa smo katastrofalno prav na repu - na prvem mestu je Nemčija s 59,7 zdravnika, Avstrija jih ima 6,75. Hudo premalo jih je torej, a to stanje gotovo ni nastalo čez noč. Zastavlja se vprašanje, zakaj odločevalci pri nas niso ukrepali, pri čemer je jasno, da se tako stanje ne da na hitro popraviti, pristop k rešitvi problema pa mora biti bolj premišljen, deležen večplastne analize, predvsem pa očiščen parcialnih, zasebnih apetitov in ad hoc vsiljenih intervencij. In tu je nekaj težav. Prva je v prevladujoči kratkovidni egocentričnosti, značilni za vso družbo, a je zdravstvo zanjo še posebno občutljivo. Druga je prav tako značilna za vso družbo in se kaže v latentno prisotni samomorilnosti. Stokamo in se pritožujemo na vse pretege, a ko se od nekod pojavi na obzorju odrešilna lučka, strnemo sile in naredimo vse, da jo, še preden bi nam utegnila kazati pravo pot, uničimo. Tako delamo z ljudmi, več kot ponujajo, slabše se jim piše. No, tretja ovira pa je prepogosta zdravniška drža, ki je doprinesla tudi k slabo vodeni epidemiji pri nas že v startu, kasnejša odprava posledic v oblikah nesodelovanja in nezaupanja med ljudmi pa je postala zato misija nemogoče. Strnili bi jo lahko pod oznako samozadostnosti, potrebe po prestižu in strahu pred morebitnimi tujimi vplivi. V razvitem svetu je že zdavnaj prevladalo spoznanje, da je rešitev kateregakoli že problema stvar multidisciplinarnega pristopa - večstranskega pogleda in tudi večsmernega preverjanja možnih rešitev zanj. Tako delajo - geografsko so nam glede na druge velike skupnosti najbližji - denimo v Nemčiji in zdi se, da so pri tem uspešni. Večkrat se znajo pohvaliti - in tako ravnajo tudi s svojimi zaslužnimi ljudmi -, kako robustno zgrajen in vsem dostopen je njihov zdravstveni sistem, menda najboljši v EU. No, v resnici jim sliko kvarijo le zdravniki iz nekdanjega vzhodnega bloka, ki množično sanjarijo, kako bi odšli na delo v Švico ali vsaj v katero od skandinavskih držav.
To je ta povezanost, ki je produktivna, ne pa neki prazni pozivi, da je treba stopiti skupaj, pa ne veš, kako to doseči, ko pa smo tako hitro užaljeni, zavistni, pripravljeni na medsebojno obračunavanje, podtikanje, maščevalne manevre, na poniževanje in žalitve, kot jih drugod še za gostilniškim pultom in še manj na slabo zaključenih vaških veselicah ne izrekajo drug drugemu. In ker nismo vzgojeni za sodelovanje, učimo pa se tudi bolj slabo in bolj po naključju, se nam marsikdo od drugod lahko smeje. Če bi kakšnemu Nemcu - Nemci so namreč znani, da ničesar ne prepustijo naključju - povedali, da imamo pri nas primer zdravnice, ki v javnem zavodu dela kot družinska zdravnica, je hkrati direktorica zavoda, poleg tega pa ima še koncesionarno zasebno ambulanto, v kateri ob njej dela še njena mlajša sodelavka iz javnega zavoda, ki zato seveda ne potrebuje nikakršne pisne privolitve, bi se zagotovo prizanesljivo nasmehnil. Za kaj več, da bi zavil z očmi na primer, pa bi mu morali postreči še z naslednjim podatkom iste zdravnice: da bi rešila zagato z zdravniki v javnem zavodu, računa na učinke referenčne ambulante z višjo medicinsko sestro, ponosno pa tudi pove, da uvaja ambulante, ki jih bodo vodili laični bolniki. No, pa smo tam … Pri razkroju zdravstvene mreže, ki je noben denar ne more več rešiti, če nas ne bo enkrat srečala pamet.
In še nauk iz naše zgodbe o demontaži nekdaj dobro urejene zdravstvene mreže: preden kaj razstaviš, dobro premisli, kako boš to bolje ponovno sestavil. In tega dela nikar ne prepusti tistemu, ki še nikoli ni podvomil o sebi ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
