(POGLED) Kaj vse nam pove incident pod Triglavom in kaj naša afganistanska zgodba

Preden se dotaknemo dveh konkretnih primerov ponesrečene komunikacije – umika vojakov in ogroženega osebja iz Afganistana in incidenta, ki se je zgodil pod Triglavom –, dveh situacij, kjer se je znova pokazalo, kako pomembno je učinkovito medosebno sporazumevanje, najprej nekaj o tem. Kaj pravzaprav ljudem pomeni pogovor in kaj jim prinaša dejstvo, da jim je nekdo pripravljen prisluhniti? In kaj v kontaktu dveh ali več ljudi pomeni njihova zmožnost empatije, torej razumevanja in upoštevanja položaja druge strani?

Med slišati in med tem, da nekoga tudi poslušamo, je ogromna razlika. Slišati je fiziološki proces, ki ga sproži zvočni signal in posledično zvočno valovanje v ušesih, vključuje pa tudi proces "obdelave podatkov" v ustreznih predelih velikih možganov. Glas nekoga v pogovoru torej zaznavamo glede na ton, ritem in njegovo barvo, lahko nam zveni ostro ali prijazno, je ukazovalen, grajajoč ali spodbuden, zdolgočasen in nezainteresiran ali je v njem zaznati živost ... Še bi lahko naštevali. Sploh pa to, da nas nekdo sliši, še ne zagotavlja, da nas tudi pozorno posluša in nas poskuša tudi razumeti.

Večina ljudi misli, da je poslušanje nekaj najbolj preprostega. Pa to ne drži. Človekova zmožnost aktivnega poslušanja je pravzaprav najtrša preizkušnja njegove zmožnosti komuniciranja z drugimi ljudmi. Predvsem pa zahteva mentalni napor. Vključuje polno osredotočenost na drugo osebo in pogovor, pri čemer je na preizkušnji zmožnost, da odmislimo vse, kar se nam drugega plete po glavi, a v tistem trenutku ni pomembno za odpravo problema. Poleg očesnega stika, pozornega sledenja predstavljajo največjo težavo običajno čustva, ki jih poraja konflikt. Ne le, da smo soočeni z različnimi odzivi z druge strani, tudi lastne čustvene reakcije je treba regulirati. Samo tako lahko začnemo razumevati položaj druge strani, motive in emocije, ki jo vodijo k določenim reakcijah, izbiri in odločitvam. Poslušati torej pomeni, da drugemu dopustimo, da izrazi svoje misli in občutja, mu ne vsiljujemo svojih stališč in mnenj in, še manj, ne ocenjujemo njegove situacije glede na prevladujoče stereotipe in lastne vrednostne sodbe. No, prav slednje, to je zmožnost videti, podoživeti in razumeti tuji položaj, prepoznati tudi tisto, kar določena oseba v tistem trenutku morda niti sama ne vidi, je ključnega pomena za proces poslušanja in s tem za učinkovitost medosebnega dogovora in nadaljnje odnose. Vsaj dva psihološka dejavnika odločata o tem, ali smo tega zmožni, in to sta naš običajni slog samozaščitnega odzivanja in naša zmožnost empatije. Ljudje namreč drug drugega razumejo, kot zmorejo ali hočejo. Pred soočenji, ki so povezane s posameznikovimi konfliktnimi vsebinami in frustracijami, se branijo po načelu globlje, kot so motnje, manj soočenj in resnice prenesejo, hitreje se taki ljudje čutijo ogroženi, prej vidijo v vsem napad nase in zato se prej odzovejo s protinapadom. Empatija pa ni le zmožnost sočutja, ki se v človeku prebudi ob pogledu na tujo stisko, nesrečo ali bolečino. To še zdaleč niso zgolj lepe in dobro naučene besede. To je zmožnost, da se postavimo v tujo kožo, da razmišljamo, kar slišimo, da ne sodimo, ampak poskušamo razumeti. Ne oziraje se na formalno izobrazbo, materialni in socialni status nas lahko notranje obogati ali pa nasprotno; ob pomanjkanju nas pušča prazne, nemirne, včasih tudi hudo nesrečne in nezadovoljne. Šele empatične sposobnosti nas namreč naredijo človeške, za kar se moramo največkrat zahvaliti domačim vplivom in vzgoji, pa tudi kasnejši lastni odprtosti in pripravljenosti učiti se. {api_embed_photo_R30}700274{/api_embed_photo_R30}

Vojaški poseg, še bolj pa (ne)smiselnost dvajsetletne okupacije in z njo izgubljena ali globoko travmatizirana številna človeška življenja, v prazno potrošene vrtoglave vsote denarja, poleg vseh dotedanjim norostim in nesmislom pa še polna nezmožnost dogovarjanja o prekinitvi zasedbe. Vse to je povzročilo sedanjo kaotičnost umika ameriške vojske in z njo vseh drugih zavezniških ter njihovih pomožnih sil iz Afganistana. In tudi v prihodnje bo imela za posledico katastrofično dogajanje. Analize bodo najbrž pokazale, kako nevarna sta za ves svet postala človekova neizmerna samozaverovanost in razrasli egoizem. Kajti ne vrhunska tehnologija in ne obilica informacij ne moreta nadomestiti človekovega razumevanja tujih identitet, sploh pa ne zmožnosti, da v raznolikosti interesov z osebnimi kontakti vedno znova poskrbi za vsaj zasilna ravnovesja.

Tudi incident pod Triglavom govori o tem. Na simbolnem nivoju ne bi mogel biti bolj zgovoren, kot je. V hribe, kjer se pohodniki, čeprav se ne poznajo, običajno pozdravijo, sploh pa jih druži veselje do bivanja in varovanja narave, se je prenesla eksplozivna napetost, ki v dolini, v vsakdanjem življenju, z vsemi odločitvami vlade, prizori iz parlamenta, vestmi o neskončnih strankarskih razprtijah, s poplavo informacij in dezinformacij, z navijaškimi in negativnimi čustvi zasičenimi komentarji na medmrežjih, predvsem pa z nezmožnostjo/nepripravljenostjo prisluhniti že dolgo razžira slovensko družbo. Z vso ostrino se je tokrat problem neustreznega komuniciranja razgalil prav pod simbolom slovenstva. Moraliziranje in razpravljanje, kdo je za incident bolj kriv, kdo je prvi začel, kdo je bil bolj glasen in kdo bolj žaljiv, je smešno in otročje. S tem se vrtimo v začaranem krogu medsebojnega obtoževanja in tudi potrjujemo, da v tej naši majhni, a v naravnih danostih raznoliki deželi med odnosi ljudi prevladujejo arhetipski vzorci drobnjakarstva, trme in zlovoljne prepirljivosti, ki dela velik del njenih prebivalcev trajno nevesel in nezadovoljen. Toliko bolj bi morali biti v vodenju v ospredju pogovori s polno mero vzajemnega, empatičnega poslušanja. Ampak ne šele takrat, ko se konflikti že nakopičijo in je v zraku že preveč napetosti in emocij. Tedaj tudi šala in povabilo na vrček piva ne pomagata več. Sploh pa drži, da je odgovornost za funkcioniranje družbe v končni fazi vselej na strani tistih, ki imajo v njej oblast in moč.

Toliko bolj, ker ne takšna in ne drugačna oborožitev in prisila ne moreta nadomestiti medčloveškega kontakta, ki vliva ljudem zaupanje in jim omogoča varnost in razvoj (kaj se v takem duhu ne glasi tudi tisti znani slovenski rek o lepi besedi?). Ob vseh drugih nevšečnostih, ki nas že opozarjajo, da se z naravo pač ne kaže več igrati, nas bo afganistanska polomija, pri kateri smo tudi sami sodelovali – in bo zanimivo opazovati, koliko prozornega sprenevedanja bomo državljani zdaj deležni -, prisilila k razmisleku, kaj vse smo z nesmiselno potrošenim davkoplačevalskim denarjem in še bolj z vsemi zapravljenimi temeljnimi vrednotami kot ljudje izgubili. Konkretno, v koliko laži in slepil smo se kot družba in kot posamezniki v njej pustili ujeti?