Pa kaj sploh hočejo te ženske?

Ženske se lahko izobražujejo, volijo, zaposlijo, skrbijo za otroke in gospodinjstvo. Kaj bi torej (še) rade, se ob izpostavljanju položaja žensk v družbi zmeraj znova oglasijo kritiki. Nič več ne bi rade, ker je že obvladovanje vseh teh področij prevelik zalogaj. Preveč, če vse to sloni le na enem človeku. V današnji družbi je ženskam resnično dostopno vse. Če jih ne omejuje socialno in družinsko okolje, imajo vsaj v izhodišču in v teoriji enake možnosti kakor moški za izpolnitev svojih potencialov. Potem pa pride faza v življenju, ko je treba usklajevati kariero z družinskim življenjem. Odločitev za otroke prinese tudi premislek, kako in kam naprej s službo. Ženske namreč še zmeraj opravijo večji del skritega in neplačanega dela pri skrbi za družino in gospodinjstvo.

Ne glede na vse premike v naši družbi je patriarhalni režim še vedno dominanten. Moški so v povprečju manj udeleženi pri negi in vzgoji otrok, pri skrbi za starejše, pri gospodinjskih opravilih, otroci so jim ob razvezah redkeje dodeljeni. Ženske so pogosteje izpostavljene nasilju v družini, pogosteje so zaposlene za skrajšani delovni čas, kar pomeni tudi manj prihodkov, v službah so pogosteje izpostavljene spolnemu nadlegovanju, zasedajo nižje položaje v gospodarstvu in politiki ... Enakost na drugi strani pa pomeni, da so ženske ne le zakonsko, ampak tudi v praksi enako prepoznavne, imajo enako družbeno moč, so enako udeležene na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Po podatkih ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Slovenija sicer sodi med države, ki se po merjenju različnih indeksov umešča na visoka mesta. Globalni indeks enakosti spolov, ki ga pripravlja Svetovni gospodarski forum, nas umešča na 36. mesto med merjenimi 153 državami sveta, indeks enakosti spolov, ki ga pripravlja Evropski inštitut za enakost spolov, pa na enajsto mesto v Evropski uniji.

Na sistemski, zakonski ravni je za enakost bolj ali manj poskrbljeno, da ni diskriminacije. Še več, pri volitvah imamo celo predpisane kvote. Toda ko v vsakdanjem življenju trčimo z družbeno predpisanimi vlogami in stereotipi, ki se nanje prilepijo, se kažejo drugačne razmere, pojavijo se pomisleki, zakaj (ne) na določen položaj oziroma službo. Četudi se namreč moški vse bolj vključujejo v gospodinjska dela in skrb za otroke, obenem tudi trg storitev ni dobro razvit (ali pa si to težko privoščijo), da bi si lahko v večji meri pomagali z varuškami in čistilnim servisom. Hkrati se žensko, ko zaseda izpostavljen položaj, zlasti to velja za politiko, še zmeraj ocenjuje in obsoja glede na njen videz, izbor oblačil, številko konfekcije, barvo las, na telesne mere. To početje se delu vplivnih oseb v naši državi zdi povsem normalno in ga brezsramno javno prakticirajo vsak dan. V glavnem se sicer ti čarovniški procesi izvajajo na družbenih omrežjih, kar pa ne pomeni, da so dopustni in da niso boleči.

Nevarno je, ko se ta diskurz seli in ko postane nekaj običajnega. Ministru za notranje zadeve Alešu Hojsu se tako zdi povsem prav, da kliče voditeljico televizijske oddaje Tarča kar po imenu. Četudi doda naziv gospa, ki je prav tako lahko izraz spoštovanja, toda še nikoli nismo slišali, da bi kakšnega voditelja naslovil z gospod Igor ali gospod Uroš. In potem se v to zanko ujamejo še tisti, ki se aktivirajo voditeljici oziroma oddaji v bran (zaradi drugega razloga sicer). "Podpišimo za Eriko," so številni na družabnih omrežjih pospremili peticijo, pa si sicer gotovo z njo gotovo niso tako domači. "Z naslavljanjem s priimki se vzdržuje potrebna socialna distanca in izraža spoštovanje sogovornika," je na straneh Pogledov o tem že zapisala klinična psihologinja dr. Zlatka Rakovec-Felser. In o Hojsovem ravnanju še dodala, da se je v tem primeru zdrs zgodil v razmerju politik - novinarka, v katerem je imel, gledano s pozicije moči, nedvomno boljšo izhodiščno pozicijo, "v vsaki razviti demokraciji, kjer se držijo načela, da se hudič skriva v podrobnostih, bi bil politik zaradi takega zdrsa nedvomno obtožen tudi seksizma". Ker smo zadnje čase vse bolj oddaljeni od tega, kar naj bi pojem razvita demokracija pomenil, se je treba vsakokrat oglasiti in početja, ki nas vračajo v čase srednjega veka, označiti za nedopustna. Da se ve, da tega ne sprejemamo, da to zavračamo.

In seveda pri izpostavljanju pomena zastopanosti obeh spolov na gre le za boj za dobro plačane službe, za visoke položaje. Gre za enake možnosti dostopanja do teh mest za tiste, ki bi to želele in so za to tudi usposobljene in kompetentne. Če govorimo o gospodarstvu, več žensk na visokih položajih ne potrebujemo le zato, da bo manjši razkorak v deležih in se bomo lahko postavljali v raziskavah z boljšimi številkami, pač pa ker izkušnje kažejo, da so spolno raznoliki timi boljši, radovednejši, inovativnejši. To je ob letošnjem izboru Inženirka leta poudarila tudi Medeja Lončar, direktorica Siemensa Slovenija. Še več, Lončarjeva tudi pove, da so podjetja z upravami, kjer sta vključena oba spola, tudi dokazano bolj uspešna.

Resda so bile v zadnjih nekaj desetletjih narejene velike spremembe. Če se je denimo našim očetom zdelo nepojmljivo, da bi rojstvo svojega otroka pričakovali kje drugje kot v gostilni, je danes normalno, da so naši partnerji v porodni sobi. Če so bile fakultete pred leti nedostopne ženskam, sedaj študentke marsikje prevladujejo. Toda zakaj se jih manj vabi k strokovnemu komentiranju v medije in na okrogle mize, denimo? Čeprav so bili torej narejeni precejšnji premiki, je prostora za spremembe še veliko. Izbori, kakor je Inženirka leta, razne iniciative in združenja, kakor je Ona ve, v katero se je v kratkem času od ustanovitve vpisalo že preko 190 žensk, strokovnjakinj z različnih področij, bodo prav tako sčasoma pripomogli k boljši zastopanosti žensk v javnem življenju in tudi k njihovemu boljšemu položaju nasploh.

Univerzalnega odgovora na to, kaj ženske hočemo, pa v bistvu ni. Vsaka hoče v življenju početi in biti kaj drugega. To ni vezano na spol. Bo pa dovolj že, če se ženskam v 21. stoletju ne bo treba boriti za že izborjene pravice, kakor je denimo pravica do splava. Tega pa ne sprejemamo, to zavračamo.