V razvitem svetu že dolgo velja, da so problemi današnjega sveta, zlasti, ko gre za vprašanja zdravja in bolezni, tako kompleksni, da je postalo iskanje odgovorov zgolj s pomočjo ene stroke neproduktivno, ponujene rešitve pa enostranske in zato kratkega veka tako za posameznika kot za družbo v celoti. Če gre za zajezitev epidemije, kjer ima najvažnejšo vlogo sodelovanje in z njo zaupanje ljudi, ki pa je odvisno ne le od stališč in mnenja stroke, pač pa tudi od političnih odločevalcev in od družbene klime, ki jo ti s svojimi potezami ustvarjajo med ljudmi, pa je sploh pomemben širši pristop.
Glede na to, da v Sloveniji že vrsto tednov živimo s strogim režimom omejenih medosebnih stikov, celo s prepovedjo gibanja med občinami, znamenj, da se dramatična situacija zares umirja, pa ni, je skrajni čas, da pogledamo na nastalo situacijo realno in kaj spremenimo. Število okuženih se ne zmanjšuje, tudi ne ljudi, ki potrebujejo hospitalizacijo. Pritisk na leta zanemarjeno javno zdravstvo in zdravstveno osebje v njem se kljub številnim javno izrečenim opozorilom in celo prošnjam zaposlenih ne zmanjšuje. Še več, dnevna umrljivost zaradi okužb v obsegu velikega avtobusa postaja stalnica in je za tako majhen narod, kot je slovenski, ob vseh drugih znanih problemih nacionalna katastrofa. Čeprav gre za resnično dramatične podatke – sploh če za primerjavo vzamemo, da se je nemška kanclerka Merklova zgrozila ob podatku 590 njihovih smrti, pa je Nemcev 83 milijonov, torej kar 41-krat več od nas –, nastaja vtis, da nikogar od naših vodilnih politikov, pa tudi mnogih državljanov to posebej ne skrbi.
Med običajnimi ljudmi se je, malo gotovo iz strahu in potrebne tolažbe, utrdilo stališče, da tako umirajo zgolj stari, že tako bolni ljudje in da so pretežno oskrbovanci socialnih in domov starejših. Občutja ogroženosti, pa tudi naveličanosti in morda celo brezupa zaradi epidemije, ki se ne umirja, najbrž utrjuje pojav starizma, na katerega vztrajno opozarjajo Biserka Marolt Meden, nevrolog prof. Pirtovšek, nekdanji minister za zdravje prof. Keber in še mnogi drugi. V družbi, kjer se je z nepopustljivo tekmovalnostjo in narcisizmom v zadnjih desetletjih razraslo zanikanje vsega, kar bi bilo lahko kakorkoli povezano s človeško šibkostjo in minljivostjo, smo, ko gre za starostnike, zatajili ne le pri načrtovanju negovalnih bolnišnic, gradnji domov, oskrbnih centrov in edukacije kadrov, pač pa smo zaostali tudi v zavesti, da se na kvaliteto življenja s starostjo, v fizičnem in psihičnem smislu, moramo pripravljati vse življenje. Pravzaprav se to zrcali tudi v načinu obveščanja posvetovalne skupine za uvajanje protikoronskih ukrepov pri ministrstvu za zdravje, ki jo vodi infektologinja prof. Beovićeva. Svoja obvestila za javnost je komisija zreducirala na navajanje številk: koliko se jih je dnevno okužilo, koliko jih je bilo hospitaliziranih, koliko jih je potrebovalo intenzivno obravnavo, koliko predihavanje in koliko jih je tisti dan umrlo. Če je namen z v bistvu zastrašujočimi dnevnimi podatki brez posebnih pojasnil v ljudeh zganiti občutek odgovornosti, jih napeljati k bolj discipliniranemu vedenju, je to, kot večina drugih oblik negativnega motiviranja ljudi (enako velja za živali), popolnoma zgrešena pot do cilja. Sploh pa iz tujih razprav in razpravljavcev prihajajo opozorila: "Ne dovolimo, da bi postalo normalno, da bi na žrtve te nesrečne pandemije gledali le še preko številk! To ne sme postati naš cilj. Če bomo dovolili, da bomo na človeška življenja gledali zgolj skozi prizmo številk, se moramo vprašati, kaj bo potem z občutkom ljudi za skupnost in kaj z njihovo pripravljenostjo za solidarno ravnanje?" opozarjajo in se ob tem zavedajo, da utegne koronavirusna epidemija v temeljih preoblikovati družbo.
S klimo zastrupljenih medsebojnih odnosov, ki jo neprestano sproža in vzdržuje sam politični vrh, epidemije ni mogoče obvladati
Ker torej ni rezultatov ukrepov, ki pa se vlečejo že v nedogled, se je torej smiselno vprašati, zakaj jih ni, kje so vzroki, kaj je treba v temeljih spremeniti, da ne bomo brezglavo capljali na mestu in po nepotrebnem dodatno izčrpavali ljudi. Sredi epidemije, ko nam je okužba že ušla izpod kontrole, se je sicer nenavadno spraševati, kako doseči sodelovanje in si zagotoviti zaupanje ljudi, ko pa bi nam to moralo biti jasno že iz prvega vala in v pripravah na drugi val okužb, za katerega smo vedeli, da prihaja. Epidemija pač ni le zdravstveni problem, pa tudi ne le socialni ali gospodarski (psihološki se bo žal šele pokazal). Ni le problem starejše populacije, pač pa tudi celotne mlajše, zadeva torej vse generacije. V obvladovanju gotovo ni zgolj biomedicinski problem, pač pa je zaradi pomena ustrezne komunikacije in ustreznega posredovanja informacij, usmerjanja ljudi izrazito večdimenzionalni. Zaradi tega bi morala biti v sestavu komisije ob glavnem usmerjevalcu - epidemiologu prisotna vsaj še kakšen sociolog in poznavalec psihodinamike v medosebnem komuniciranju (sploh pa, zakaj ni v skupini prof. Ihana?). Skupina je v takšnem obsegu in sestavu neustrezna, na druge probleme pa kaže zdaj še odločitev dr. Fafangla, da posvetovalni organ pri ministrstvu za zdravje zapusti. Organ je prvi val okužb dobro obvladal, v drugi fazi zajezitve pa se je z nedomišljenimi, nekonsistentnimi ukrepi, z neprestanim spreminjanjem teh po nareku politike kar čez noč, brez pravih pojasnil, kaj naj bi z ukrepi dosegli, zakaj se jih je pametno držati, vse bolj zapletal. Sploh pa si je z zgodnjejesenskim mečkanjem ob množičnem vračanju ljudi z ogroženih območij v slogu "Bomo videli, bo treba počakati …", ko je skupaj z drugimi odločevalci spustil v državo nekontroliran velik obseg novih okužb - še zlasti ob vseh Hojsovih akrobacijah s karantenami in Kacinovem po vojaških manirah vodenem poročanju -, dokončno zapravil svojo verodostojnost.
Zdaj smo prišli do točke, kjer ni poti naprej, in se lahko v obvladovanju epidemije vrtimo v začaranem krogu. Toliko bolj, ker so stvari med seboj prepletene in bo o marsičem treba povsem na novo razmisliti in si zastaviti. Tako na primer ostaja vprašanje, kaj prinaša zapiranje vrtcev in šol otrokom, zlasti tistim najmlajšim, pa tudi njihovim staršem, saj končno vsem ni omogočeno delo od doma. Koliko teh otrok bo prikrajšanih za procese izobraževanja in socialne stike? Kakšne bodo posledice zanje, za družbo? Se za stike z vrstniki prikrajšani otroci zato skrivaj srečujejo z njimi, tudi iz drugih gospodinjstev, na igriščih ali pa celo med štirimi stenami, kjer je zaradi stiske z varstvom to prevzel eden od starih staršev, ki pa tudi sam živi v drugem gospodinjstvu? Je v tem primeru stikov celo več, tudi takšnih z višjo stopnjo tveganja? Sploh pa, zakaj pri nas toliko okuženih izjavlja, da ne vedo, kje so se okužili? Mar ne bi, če bi imeli zares omejene stike, vsakega posebej toliko bolj zanesljivo pomnili? Se česa bojijo, da ne govorijo resnice? Gre za prikrivanje dejstev, ki jih generira neživljenjskost sprejetih ukrepov? Kaj torej spremeniti? V nemškem prostoru, kjer se po večini za zaprtje vrtcev in šol v celotnem prostoru niso odločili, menijo, da tak ukrep sproža toliko verižno povezanih neželenih učinkov, da je treba posebej skrbno pretehtati, odgovorov pa nam sploh ne morejo ponuditi zgolj statistični podatki.
Bo več narejenega, če bo vsak zase začel v sebi in v drugih iskati ostanke dobrega in bo to dobro začelo izrivati zlo? Če se seveda tudi okoli tega ne bo kaj zapletlo. Po vseh sramotah, ki smo si jih v zadnjem času v svetu Slovenci nakopali, pač vse kaže, da bo treba v bodoče še veliko delati na svoji osebnostni zrelosti in rasti. Vsak zase in vsi za vse. Brez tega bo problemov vse več. Ne le z epidemijo. Ker to, kar imamo in vidimo zdaj pred seboj, če hočemo ali ne, je pravzaprav simptom vseh nas, volivcev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
