Ob vaši izvolitvi najprej iskrene čestitke, toliko bolj, ker se s svojimi dejanji in zavzetimi stališči za to izjemno zahtevno vlogo kažete kot zaupanja vreden mož. Prav zato, ker mi vzbujate upanje in zaupanje, pa mi dovolite, da vam in vašim sodelavcem v imenu vseh, ki smo potencialni bolniki ali smo to že, zastavim nekaj vprašanj v razmislek.
Glede na to, da gre za problem zaupanja v cepivo, od katerega si je večina prebivalcev Slovenije obetala, da bo po letu dni mučnih osamitev in odpovedovanj končno lahko svobodneje zadihala, dvome pa sproža zdaj nedorečenost, ki prihaja celo iz zdravniških vrst, je v zvezi z vnosom afriškega seva virusa v državo nujno pojasniti: Kdaj točno je bil s Pfizerjevim cepivom cepljen konkreten zdravnik, ki je sredi neurejene epidemije covida-19 z obema spremljajočima osebama iz Slovenije odpotoval v Namibijo na lov, a zdaj ob povratku, cepivu navkljub, kot tudi oba spremljevalca, izkazuje znake bolezni? Je prejel dva odmerka? Je od prejema minilo 14 dni zaščitnega vedenja, kot ga priporoča proizvajalec, ali pa so vsi trije šli na pot že prej? Sploh pa, po kakem ključu sta bila cepljena druga udeleženca safarija? In ne zadnje, kdo jim je sredi neurejene epidemične slike doma, ko so se v Sloveniji komaj začeli kazati spodbudni znaki, a so bili še vedno v veljavi varnostni ukrepi prepovedi gibanja med občinami in policijska ura, zaradi katerih so se v primeru kršitev izrekale izjemno visoke denarne kazni, dovolil odhod v rdečo cono z afriškim sevom, sploh pa neposredno vrnitev na delovno mesto, toliko bolj, ko pa je danes slišati predstojnico Zdravniške zbornice, da aplicirano cepivo naj ne bi bila zaščita pred tem virusom? Vrsta vprašanj torej, ki naj se ne pometajo pod preprogo. Toliko bolj, ker se ne ve, kakšne bodo posledice vnosa.
Vprašanje je smiselno, ker naj bi bilo glede na izjave na primer nemških vrhunskih strokovnjakov v javnih medijih prav to cepivo dovolj učinkovita zaščita tudi pred tako imenovanim afriškim sevom. Vedno je sicer možna kakšna izjema, a tokrat ne gre za eno, pač pa za kar tri, tri ne le okužene, pač pa hkrati obolele osebe. Zato ima naša javnost ob informaciji o uvoženem, težje obvladljivem sevu pravico dobiti pojasnila in imeti možnost oblikovati si samozaščitno pozicijo. Toliko bolj, ker je virus še vedno povezan z mnogimi neznankami, vzbuja v ljudeh anksioznost, sploh pa je večina od vseh mučnih zaščitnih ukrepov in odrekanja že krepko nejevoljna.
Končno so taka, ne prav enoznačna sporočila, da cepivo torej ne pomaga, tudi voda na mlin dvomljivcem, ki bodo sicer vedno obstajali, a jih je zaradi poteka cepljenja, možnosti širjenja govoric in z njimi tudi teorij zarote vsak dan več. Od tega pa je odvisno, ali, kdaj oziroma kako nam bo uspelo kot skupnost virus in njegove mutante končno obvladati in doseči, da se v naša življenja vrne normalnost.
Zgodba o zdravnikovi lovski strasti v Afriki med epidemijo razkriva še kaj več. V njej odsevajo zablode slovenskega zdravstva zadnjih desetletij
Seveda pa vsa zgodba o zdravnikovi lovski strasti v Afriki med epidemijo v Sloveniji in širše v vsem evropskem prostoru razkriva še kaj več. V njej odsevajo tudi vse zablode slovenskega zdravstva zadnjih desetletij. In vse bolj se vidi, da jih bo, če sploh kdaj, zelo težko popraviti. Ker je vsak, ki se mu je zdelo, da osamosvojitev predstavlja eldorado za njegove poglede in želje, posegel v ta gotovo najbolj občutljivi družbeni sistem, ki mu pravimo zdravstveni sistem. In to storil toliko bolj brezobzirno in nepremišljeno, kolikor hujša je bila njegova nevednost, stopnja samozaverovanosti in pomanjkanje dobrih manir. Verjetno se bo treba enkrat ustaviti in se v prid vseh vprašati, ali ima naša mala, navsezadnje komaj dvomilijonska Slovenija na razpolago res toliko človeških in drugih virov, da si lahko privošči za vsakim vogalom odpirati nove in nove klinike in ambulante. Ker eno so želje in apetiti, drugo pa je realnost. Eno je posameznik in drugo je skupnost. Če smo se že odločili, da jo bomo sami upravljali in ne bomo skregani drug z drugim prihajali na plano vsak iz svoje Potočke zijalke, toliko bolj. Imamo za to dovolj kadra? Ga brez vgrajenih regulacijskih mehanizmov sploh lahko imamo kdaj dovolj? Ali ni to tako kot s kilometri avtocest; več ko jih zgradiš, večji je promet, večje so potrebe po še več in več? Bomo kader zato še naprej trgali iz javnih institucij, kot v tem primeru, ko se je zdravnik, zaposlen v javni zdravstveni instituciji, iz severovzhodnega dela Slovenije vozil in opravljal svoje storitve na vseh drugih koncih dežele - od Bleda, Rožne doline, Celja, Dobrne, Laškega, Rogaške Slatine, tudi Zagreba, in še v samem mestu na več straneh, medtem ko se je v matični ustanovi čakalna doba tistih revežev, ki niso mogli slediti tem tokovom, raztegovala tako rekoč v nedogled?
E, tu smo zdaj. Zdravnikov bo v takem kaosu interesov, kjer odloča o redu in neredu tisti najbolj nasilni v gruči, vedno premalo in čakalnim dobam tako tudi nikoli ne bo konca. Ne more biti drugače. Vse drugo so pravljice za nevedne in naivne. Pa nikar se slepiti, da je tudi drugod tako, vse narobe. Ker to ni res. Samo domišljenost bolnišničnega kompleksa univerzitetne klinike AKH (Allgemeines Krankenhaus der Stadt Wien) na Dunaju, kjer živi približno toliko prebivalcev, kot v vsej naši Sloveniji skupaj, si je treba pogledati, kako s svojim kompetentnim osebjem na vseh ravneh odločanja funkcionira sistem navznoter in navzven, prav dobro uglašen tudi s soseščino zasebnih ustanov v neposredni bližini. Pa si seveda tudi kdaj skromno priznati, da nismo najbolj pametni na vsem svetu in da se kvaliteta življenja ne gradi skozi napuh in denar, pač pa z osebno rastjo in nenehnim učenjem.
Veliko odločne načelnosti in poštenja vaših sodelavcev vam želim, s spoštovanjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
