Začel bom tako: proti covidu-19 sem se cepil 4. maja. Dali so mi odmerek cepiva Johnson & Johnson, torej samo en odmerek. Občutil nisem nobenih posledic. Italijanske oblasti so pred kratkim sporočile, da je možen dodatni odmerek, v mojem primeru drugi, za veliko večino ostalih precepljenih tretji, za nekakšno osvežitev učinka. V soboto, 5. novembra, torej dan po zapadlosti šestmesečnega roka, sem se zglasil v lekarni in se prijavil za dodatni odmerek. Na cepljenje pojdem v prihodnjih dneh, žal ne v Trstu, ker je bilo vse zasedeno, ampak v Gorici. Zdi se mi, da moram to narediti, predvsem zase, poleg tega pa tudi za vse, ki živijo z menoj (vsi so cepljeni), in za tiste, s katerimi imam stike, o katerih ne vem veliko. Potem bo, kar bo. Kakorkoli, imel bom mirno vest. Znanosti sem vedno zaupal.
V Italiji je enako naredilo približno 45 milijonov ljudi. To je približno 85 odstotkov prebivalstva, starejšega od 12 let. Po tem podatku je med prvimi v Evropi in svetu. Italijane je začetna tragedija, kolone vojaških tovornjakov, ki so v nočnih urah prevažali krste iz Bergama, ker temu krajevni pogrebni zavodi niso bili več kos, krepko prizadela. Tudi tujino, resnici na ljubo. To je številnim državam pomagalo, da so se pravočasno opremile.
Takrat so prišli ukrepi. Maske in razkužila. Istočasno popolna zapora vseh dejavnosti, od šol do tovarn. Obratovali so javni prevozi, prazni avtobusi in krajevni vlaki so prevažali redke potnike, tiste, ki so pač morali v službo, predvsem zdravstveno osebje; ostali so delali od doma. Letala so bila prizemljena, letališča zaprta, hitri vlaki so ostali na slepih tirih. Vse je zastalo. Ljudje niso obupali. Splošno geslo, ki so ga ponavljali, je bilo, da "bo vse dobro". Trajalo je do poletja, potem se je začelo odpiranje, počasi in previdno, po obrokih. Še zdaj ni vse popolnoma odprto.
Znanost je šla svojo pot. Nosili smo maske, pozdravljali smo se z razdalje in čakali na cepivo. Vse je potekalo skoraj normalno, le ponekod so se ljudje izogibali Kitajcev. Psihološko, brez kakega sovraštva.
Vlada je sprejemala ukrepe. V normalnih pogojih bi o njih potekal običajni dvoboj med koalicijo in opozicijo v parlamentu. Ni ga bilo. Tudi zato ne, ker je vlado vodil levi tabor italijanske politike, dežele, kjer je bila pandemija najhujša, predvsem Lombardijo in Benečijo, pa desni tabor. Tudi sodstvo ni posegalo. Še zdaj ne, ko je obvezno PCT-potrdilo, v Italiji se mu reče green pass, predmet polemik in celo divjih manifestacij ter je veliko pritožb proti določilu, da kdor nima potrdila, ne sme v službo, po petih dnevih ostane brez plače. Vsem je jasno, da je ustavnost določila vprašljiva, a doslej niti enega sodnika ni bilo, ki bi zadevo predal ustavnemu sodišču. V Italiji namreč zasebniki sami nimajo te možnosti, lahko le od sodstva zahtevajo, naj odredi preverjanje ustavnosti.
Skrajni čas je, da se politika dogovori vsaj o najnujnejših ukrepih, ker gre za zdravje državljanov. Vseh, tistih, ki so za vlado, in onih, ki so proti njej
Nekoliko prehitevam. Vmes je namreč padla vlada, dogovor za novo vlado, skoraj narodne enotnosti (samo ena skrajno desna stranka je ostala v opoziciji), je bil bliskovit, Mario Draghi se je odzval in zastavil svoj ugled. Kampanja množičnega cepljenja je stekla, Draghi jo je zaupal generalu, ki je v Afganistanu skrbel za logistiko, torej prvovrstnemu strokovnjaku. Ko je bilo število cepljenih dovolj veliko, je vlada sprostila ukrepe in obenem uvedla obvezni green pass, v Sloveniji se temu pravi PCT-potrdilo, za vse. Brez njega ne greš v restavracijo, v kino, na hitri vlak, na letalo, v telovadnico niti na smučišče. Pa tudi v službo ne in po petih dneh odsotnosti te delodajalec, tudi če je to javna uprava, ne plačuje več, to obdobje se ne upošteva niti za pokojninski staž. In tu se je pojavilo gibanje: ljudje, ki so v začetku trdili, da virus ne obstaja, nato so se borili proti cepljenju, so se nekako povezali in se dvignili proti obveznemu pogoju PCT. Protestno gibanje je postalo nasilno in tudi pred dnevi se je v Trstu spopadlo s policijo. Deset demonstrantov so pridržali, 50 pa prijavili sodišču. Ampak politika je ostala dokaj trdno pri jasnih stališčih. Vse stranke podpirajo cepljenje, tudi desna opozicija. Edina diskriminanta zadeva otroke do 12 let, kajti desnica je že opozorila, da na obvezno cepljenje otrok ne bo pristala; ampak za zdaj vlada takega sklepa še ni sprejela.
Ko tako razmišljam, ne morem mimo dogajanja v Sloveniji. V soboto se je na spletu pojavil graf, ki je kazal Slovenijo kot rekordno državo po številu okužb. V prejšnjem tednu se je v Sloveniji število okužb zelo približalo številu v Italiji, le da ima Italija 60 milijonov prebivalcev, Slovenija pa samo dva. Ob tem bi se morali tudi v Sloveniji resno zamisliti, tako vlada kot opozicija. Virus ne ločuje ljudi glede na strankarsko pripadnost, ali pač? Protesti proti vladi so v vsaki državi sestavni del demokracije; protesti proti ukrepom za zagotovitev zdravja so v nasprotju z ustavo, čeprav je glede tega italijanska ustava jasnejša od slovenske. Dajati potuho protestom proti ukrepom za zajezitev pandemije pa je v nasprotju z zdravo pametjo; to velja za vse, državljane, medije, politike in tudi sodnike. Res pa je, da zdrava pamet ni ustavna kategorija.
In tako se dogaja, da je število cepljenih v Sloveniji zelo nizko, da ljudje ne nosijo maske, da si ne razkužujejo rok in da se bolnišnice dramatično polnijo. Avstrija sprejema radikalno odločitev: kdor nima PCT-potrdila, mora ostati doma. Predstavljam si, da bi v Sloveniji ustavno sodišče tako odločitev razveljavilo. In tako se dogaja, da bolnišnice že napovedujejo selitev bolnikov v šotore, kar v zimskem času ne bo zelo prijetno, obenem pa se Slovenija dogovarja z Italijo, da bi ob potrebi lahko bolnike prepeljali v italijanske bolnišnice, kjer so kapacitete še neizkoriščene. Predstavljam si, da bodo pristojni tako dogovarjanje zanikali, vendar iz zanesljivih virov vem, da je tako. Navsezadnje to ne bi bila velika novost. V najhujšem času pandemije se je nekaterim italijanskim bolnikom iz Lombardije zgodilo, da so bili sprejeti v bolnišnico v Italiji, iz kome pa so se prebudili v Nemčiji.
Slovenija resno tvega kolaps. Zdaj je znano, kdaj bodo volitve. Od tega trenutka dalje stranke skrbijo samo za volitve in tekoča dogajanja so potisnjena v ozadje. To je dejstvo povsod, Slovenija tu ni izjema. Tudi zadnji ukrepi slovenske vlade kažejo na to. Tako kot je vlada Marjana Šarca do zadnjega trenutka zavlačevala z odločitvami (spominjamo se vztrajanja pri stališču, da ni pandemije), tudi od sedanje vlade ne moremo pričakovati radikalnih ukrepov. Je pa skrajni čas, da se politika dogovori vsaj o najnujnejših ukrepih, ker gre za zdravje državljanov. Vseh, tistih, ki so za vlado, in onih, ki so proti njej. Skrajni čas, da v politiki prevlada zdrava pamet, čeprav to ni ustavna kategorija.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
