V senci epidemije in afer se sprejemajo pomembne odločitve, s katerimi so državljanke in državljani komajda seznanjeni. Prejšnji mesec je odbor za obrambo podprl resolucijo o razvoju SV do leta 2035. Najbrž bi bila že sprejeta, če ne bi Levica o njej zahtevala referenduma. Prejšnji teden je odbor podprl nabavo oklepnikov Boxer, te dni DZ obravnava proračun. Skratka, sprejema se vojaška politika za naslednjih 15 let, za katero je značilno troje: (1) politični razred načrtuje radikalno povečanje vojaških izdatkov in pripravljenosti SV za operacije v tujini; (2) ti usmeritvi sta v nasprotju z razpoloženjem prebivalk in prebivalcev; (3) vojaška politika ne izhaja iz stvarne ogroženosti Slovenije, ampak iz usmeritev Nata. Dovolj razlogov torej, da si zadeve pobliže ogledamo.
Kaj pripravlja politični razred
Resolucija zahteva, da se SV čim bolj prilagodi delovanju v tujini. Zanj bo morala biti usposobljena vsaj polovica enot. Angažirane bodo lahko na dva načina. Prvi je "nevtralizacija vojaških groženj, ki ne spadajo v okvir 5. člena Severnoatlantske pogodbe", čemur se je včasih reklo mirovne operacije. Tu za čuda ne načrtujejo večjih sprememb, čeprav je minilo le nekaj mesecev od kapitulacije "partnerskih sil" Nata v Afganistanu, ki jih je urila in oboroževala tudi SV. Prvič pa je v resoluciji omenjena "nevtralizacija vojaških groženj v okviru 5. člena", to je direktna konfrontacija z Rusijo. Pri tem se ne bi angažirali le majhni kontingenti, kot je vod SV v sedanji Natovi operaciji v Latviji, ampak največji bodoči enoti SV, srednja bataljonska skupina in izvidniški bataljon.
Ekspedicijam bo prilagojena tudi opremljenost SV. Za oskrbo naj bi nabavili eno ali celo dve letali Spartan. Za prvo naj bi plačali 72 milijonov evrov. Za primerjavo: v načrtu za okrevanje je za stanovanja v naslednjih petih letih predvidenih le 60 milijonov evrov (povratnih) evropskih sredstev. Za Natove večnacionalne specialne sile bi nabavili štiri nove helikopterje. Mimogrede: vlada je opustila načrt, da z evropskimi sredstvi kupi nove namenske helikopterje za medicinsko pomoč, zato naj bi obnovili 30 let stare nenamenske helikopterje Bell-412. Za bataljonsko skupino naj bi dokupili 45 boxerjev, vrednost projekta je 412 milijonov evrov. Naj spomnim: še julija 2018 je bila ocena 306 milijonov evrov.
Več orožja pomeni tudi več kadrovskih in obratovalnih stroškov. Za izpolnjevanje "zavez do Nata" naj bi se vojaški izdatki povečali na vsaj dva odstotka BDP, na dvakrat več od povprečja zadnjih let. Že v letih 2021-2023 naj bi za "glavno opremo in infrastrukturo" plačali 491 milijonov evrov ali kar 37 odstotkov več od proračunskih investicij v zdravstvo (360 milijonov evrov). Vlada sicer trdi, da bo denarja dovolj za vse, a država ima milijardne primanjkljaje. Ta problem ne bo izginil: po zadnji napovedi EK bomo imeli v naslednjih letih najvišji strukturni primanjkljaj v evrskem območju. Dolgoročne projekcije same vlade pa kažejo, da bo razkorak med prihodki in izdatki naraščal.
Kaj meni prebivalstvo
Javnost povečanju izdatkov in angažiranju SV v tujini nasprotuje. V majski anketi Nata je bilo kar 70 odstotkov vprašanih proti povečevanju izdatkov, 33 odstotkov za zmanjšanje. V anketi Ninamedie, januarja lani, je večina nasprotovala udeležbi SV v vseh operacijah zunaj J in JV Evrope. Če resolucija pravi, naj grejo enote SV "čim dlje od ozemlja Republike Slovenije", se nasprotovanje ljudi povečuje prav z oddaljenostjo. Tudi proti "odvračanju" Rusije v Latviji je več vprašanih (48 odstotkov), kot pa jih je za (41 odstotkov).
Za državo, kjer naj bi imelo oblast ljudstvo, je tak prepad med stališči prebivalstva in parlamenta nepojmljiv. Večinsko mnenje zastopa le ena od desetih poslanskih skupin, državljani pa po spremembi ustave leta 2013 ne smejo neposredno odločati o vojaški politiki. To se je pokazalo, ko je ustavno sodišče zavrnilo pobudo 28.551 volivk in volivcev za referendum o zakonu, ki zagotavlja 780 milijonov za oboroževanje. Mimogrede: po zakonu naj bi v letih 2021-2023 porabili 345 milijonov evrov, po proračunih pa kar 491 milijonov evrov.
Kdo ima prav
Politični razred seveda nikoli ni skrival, da so zanj "zaveze do Nata" nad stališči ljudi in stvarnimi potrebami države. Nekaj let je veljalo, da sta nujni minimum za "nacionalno obrambo" dve bataljonski skupini. Zdaj so v dogovoru z Natom eno zamenjali za bistveno manjši, za obrambo še manj relevanten izvidniški bataljon, oba pa ponujajo Natu za konfrontacijo z Rusijo. Tudi če pustimo to ob strani, se je treba zavedati, da je SV danes malo uporabna za vojaško obrambo. Je bolj pomožna sila Nata v tujini in podporna enota policije na mejah, ki disciplinira neoborožene civiliste.
Vojaško politiko države je treba uskladiti s potrebami in težnjami prebivalcev, ne pa obratno
Slovenija dejansko nima svoje vojaške politike, ki bi se ravnala po stvarni ogroženosti države, ampak izvaja tujo, ki se ravna po domnevni ogroženosti privilegiranega položaja zahodnih velesil v svetu. Zato se resolucija sklicuje na vojaške grožnje "z obrobja severnoatlantskega zavezništva in Evropske unije, s poudarkom na loku nestabilnosti na vzhodu in jugu". Tam so res krizna žarišča in sile, ki se niso popolnoma podredile Zahodu. Toda ali so te sile sposobne in zainteresirane napasti Slovenijo? Upam si trditi, da sile ruskih "separatistov" v Donbasu, bosanskih in kosovskih Srbov ter Srbije nimajo ne sredstev ne interesa za napad na Slovenijo. Le kako bi ga izvedle, le kaj bi dosegle? Sredstva ima edino Rusija. A zakaj bi napadla prijateljsko žepno državico, oddaljeno 1300 kilometrov? Kvečjemu zato, da bi udarila po Natovih silah. Ne pravim, da je spopad, ki se mu je Rusija kot šibkejša nasprotnica vedno izogibala, verjeten. Vsekakor pa zaostrovanje Natove politike do Rusije, ki jo izvaja tudi naš politični razred, ni v interesu slovenske družbe. Čeprav ljudje, ki odgovarjajo na ankete, najbrž nimajo izdelane vojaške politike, je njihova drža veliko bolj stvarna in domoljubna od drže političnega razreda.
Kako naprej
Marko Kržan
Srednjeročno je treba sedanjo ekspedicijsko vojsko spremeniti v obrambno silo. Če Nato spoštuje lastno Severnoatlantsko pogodbo, po kateri vsaka članica ohranja polno suverenost, je to mogoče celo brez izstopa iz pakta. Druga možnost je oborožena nevtralnost, ki ni nujno dražja. Številne nevtralne države za vojsko porabijo bistveno manj od Natovih dveh odstotkov BDP, Avstrija, recimo, 0,6 odstotka BDP. Vprašanje je bolj, ali je redna vojska potrebna in smiselna. Konvencionalna obramba zelo majhne države pred neprimerno močnejšimi silami je nemogoča. Potreben je neke vrste splošni ljudski odpor. Zato je razumna tudi tretja možnost, da se opusti stalno vojsko, obdrži pa pogoje za ohranjanje in razvoj vojaških znanj.
* Dr. Marko Kržan je sociolog, v letih 2014-2018 je bil svetovalec PS Združena levica.
