Kaj vse prenese papir, bi lahko rekli po tem, ko smo mediji prejeli (pre)optimistično sporočilo za javnost Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) o dobrem, celo rekordnem poslovanju v preteklem letu. Da je bilo dobička iz poslovanja za 188 milijonov evrov oziroma za 17 odstotkov več. Da je bila proizvodnja električne energije na več zgodovinsko rekordnih ravneh, ob čemer na prvem mestu izpostavljajo, da so bili rezultati predvsem odraz dobrih hidroloških razmer. To potrjujejo tudi Dravske elektrarne Maribor, kokoš, ki nese zlata jajca, kot je dejal nekdanji generalni direktor HSE, danes državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu Blaž Košorok, saj so lani podvojile čisti dobiček na preko 10 milijonov evrov.
Toda po kliku na k sporočilu dodano povezavo na letno poročilo kaj hitro ugotovimo, da je Termoelektrarna Šoštanj lani pridelala okoli 280 milijonov evrov izgube, posledično nekaj milijonov evrov še Premogovnik Velenje, tako da lanska čista izguba družbe HSE, ki da je tako dobro poslovala, znese kar 416 milijonov. V službi za korporativno komuniciranje skupine HSE, kljub trudu, tako niso mogli zloščiti podobe svojega delodajalca, ki je zaradi zloglasnega 1,4-milijardnega finančnega fiaska v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj na veliki preizkušnji.
Izguba TEŠ samo v zadnjih petih letih znaša namreč že 438 milijonov evrov. Nepredvidljivi dogodki na dinamičnem trgu električne energije in s tem nezadržno višanje cen emisijskih kuponov CO2, s katerimi si termo države kupujejo odpustke za onesnaževanje ozračja in okolja, bi po nekaterih izračunih do leta 2030 lahko pridelali preko 800 milijonov evrov izgube. Torej bi nas šaleška termoelektrarniška avantura skupaj stala preko dve milijardi in pol evrov. Takega finančnega bremena ne HSE ne kateri koli drug holding sam ne bo zmogel. Kljub hidroelektrarnam, katerih finančni tok se v glavnem steka v Ljubljano, in kljub nekaterim novim dejavnostim in projektom, v katere HSE lastniško vstopa. Ob čemer so morali mariborski energetiki žrtvovati polovico Energije plus, ki jo v najslabšem scenariju lahko prav tako pogoltne šoštanjsko brezno brez dna. Nedavni poizkus, da bi v TEŠ nekaj dodatnih prihodkov ustvarili s kurjenjem odpadkov, pa je k sreči padel v vodo.
Glede na to, da je država porok finančne konstrukcije, šoštanjski termo zapitek že plačujemo davkoplačevalci. Poleg tega se od leta 2014 napoveduje prispevek za TEŠ, kot v starih socialističnih časih, ko smo s samoprispevki gradili vrtce, šole in bolnišnice. Enkrat zapakiran v tako imenovano primarno regulacijo, drugič v novelo energetskega zakona ...
Potem ko so se energetski in politični odločevalci, kot kaže, poenotili o letnici 2033, ko naj bi zaprli Premogovnik Velenje in z njim TEŠ, se v Šaleški dolini s tem ne strinjajo. Čeprav SD glede na zaveze za razogličenje in porazno finančno sliko projekta - pri katerem so puščali sledi tudi nekdanji finančni minister Franci Križanič, zaslužen za polmilijardno državno poroštvo, nekdanji premier, danes predsednik Borut Pahor, pokojni župan Bojan Kontič in aktualni Peter Dermol - svoje šaleške trdnjave ne brani več tako krčevito in na glas. Tudi zato, ker bo zgrešena naložba v TEŠ izstavila še račun za reševanje regije in tisoče delavcev na cesti. Zlasti v prihodnjem volilnem letu bo zanimanje zanje poskočilo ...
Čeprav sodni mlini v tem več tisoč strani dolgem sodnem spisu meljejo počasi, načeloma verjamemo v pravno državo in upamo na epilog, ki bo dokončno in pravnomočno razgalil krivce za to finančno energetsko zablodo. In, upajmo, tudi dokazal krajo davkoplačevalskih milijonov preko svetovalnih pogodb in obvodov davčnih oaz. Ob čemer je, kot kaže, najbolj naiven oziroma se pretvarja, da je tak, nekdanji generalni direktor Uroš Rotnik, ki so ga zasačili s sto tisoči evrov gotovine v domačem sefu. In kljub pravljicam, da jih je zaslužil pri trgovanju z bosanskimi vrednostnimi papirji, mu je Finančna uprava RS zaradi razlike med premoženjem in prijavljenimi dohodki odredila plačilo 1,6 milijona evrov dodatnega davka.
Nas bo šaleška termoelektrarniška avantura skupaj stala celo dve milijardi in pol evrov?
Tudi oče Peter in sin Boštjan Kotar, kot piše novinarski kolega Primož Cirman v svoji knjigi z naslovom NepoTEŠeni in na portalu Necenzurirano.si, bi lahko pojasnila svoje "dogovore" z menedžerji Alstoma in predvsem stranpoti izdanih fiktivnih računov in milijonskih gotovinskih izplačil. Še posebno, ker se je General Electric, naslednik francoske družbe Alstom Power, poravnal s HSE o "znižanju" računa za dobre četrt milijarde evrov, sicer v obliki kompenziranih vzdrževalnih in servisnih poslov. Na predobravnavnem naroku v kazenskem postopku na celjskem sodišču sredi junija letos pa so Američani tako rekoč celo priznali odgovornost in s tem korupcijo pri poslu.
Morda bi lahko kaj vedel ali povedal še Viljem Pozeb, ki je skupaj z zdaj že pokojnim Jožetom Zagožnom junija 2008 parafiral pogodbo z Alstomom v majhni pariški pisarni, potem ko jo je že podpisal Rotnik ... Zlasti zato, ker naj bi bila to storila mimo nadzornikov, ki jih je takrat vodil Alojz Stana, s čimer naj bi bila po reviziji PwC prekoračila pooblastila. Borut Meh pa je podpisal prvo 110-milijonsko tranšo, po kateri brez znatnih finančnih posledic projekta naj ne bi bilo mogoče več ustaviti. Tako so zatrjevali vpleteni energetski menedžerji, politika, leva in desna, v spregi s sindikati in šaleškim lobijem. Danes je že znano, da bi bile takratne finančne posledice drobiž v primerjavi s termoelektrarniškimi milijardami, ki jih bodo vse do bridkega konca pokurili šoštanjski dimniki.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
