Pred enim tednom je postal po mnogih vratolomnih kadrovskih premikih Damjan Damjanovič prvi mož ljubiteljske kulture, direktor Javnega sklada RS za ljubiteljske dejavnosti. Še eden iz vrst pihalcev in trobilcev na tem mestu. Po klarinetistu Igorju Tršarju in trobentaču Marku Repniku. Nekdanji trobilec Damjanovič je v upravljanje dobil precej veliko podjetje s sedemmilijonskim budžetom, sto desetimi redno zaposlenimi v 59 izpostavah po vsej državi. Vrnil se je tja, od koder je prišel. Na rodni Muti je namreč že bil nekoč med ljubiteljskimi kulturniki. Takrat je še igral trobento v pihalnem orkestru in narodnozabavnem ansamblu. Pihala in trobila so očitno instrumenti, s katerimi se najbolj osvaja vodilna mesta v kulturi, pa tudi politiki bolj domače zvenijo od drugih instrumentov. Med sicer večinsko apolitičnimi glasbeniki, ki so med kulturniki najmanj javno angažirani, v primerjavi s pisatelji ali gledališčniki, gredo prav pihalci in trobilci najraje, najpogosteje v politiko. Je povezano z resonanco, jakostjo tona ali čim drugim?
Pri imenovanju Damjana Damjanoviča na mesto prvega moža JSKD je vlada zaobšla edinega kandidata za to mesto, dosedanjega direktorja in edinega kandidata Marka Repnika. Z Damjanovičem ga druži, da sta oba trobentača. Oba sta tudi povezana s stranko SD. Damjanovič sicer že dolgo ne več, Repnik pa še in tudi s Preboldom, kjer je podžupan. Tistim razvpitim krajem bizarnega punta proticepilskega ravnatelja Žureja. Sicer pa je bil Repnik priljubljen med JSKD-jevci in ob odhodu poudarja, da ni bil ocenjen za neustreznega kandidata, ampak pač ni bil imenovan. SD je močan akter v kulturnem kadrovanju vseskozi, tudi JSKD je doslej očitno obvladoval, saj je bila vršilka dolžnosti direktorja JSKD pred prihodom Damjanoviča Metka Šošterič esdejevka. Pa kratkotrajni kulturni minister Dejan Prešiček, saksofonist, je bil iz kvote SD. A tu se zgodba o pihalcih in trobilcih v kulturni politiki ne konča. Tudi esdejevski vplivi na kulturno kadrovanje niso gladki in premočrtni. Vsaj dve struji ga obvladujeta, ena je Rotovnikova, druga Prešičkova. Da ne omenjamo grenke zgodbe z ministrom Zoranom Pozničem. Spomnimo se ne tako davnega kadrovanja v Moderni galeriji in srditega spopada na levici, med SD in Meščevo Levico.
Pihala in trobila so očitno instrumenti, s katerimi se najbolj osvaja vodilna mesta v kulturi, pa tudi politiki bolj domače zvenijo od drugih instrumentov
Damjanovič torej prvotno izhaja iz tega političnega gnezda in je v času ministrice iz kvote SD Andreje Rihter postal direktor Slovenske filharmonije. Na prepišnem terenu se je med vsemi direktorji te ugledne nacionalne ustanove s tradicijo obdržal kljub vsem turbulencam cele tri mandate. K preživetju mu je pomagal prestop k SDS, ki mu skoz in skoz in še danes zagotavlja varne državne jasli. Po vseh mandatih v Slovenski filharmoniji je pred sedmimi leti ambiciozno, a neuspešno kandidiral celo za župana Ljubljane, ne sicer kot kandidat SDS, kot neodvisni. Nazadnje, do letos, je bil direktor direktorata za ustvarjalnost na ministrstvu za kulturo. Najbrž so na Maistrovi iskali mesto, kamor bi ga z najmanj pompa in škode odložili. JSKD je množična organizacija, ne brez vpliva na politično krajino, s skoraj sto tisoč dragocenimi volivci, kolikor jih je vpletenih v ljubiteljsko kulturo.
Damjanovičeva profesionalna pot je med tukajšnjimi kulturnimi profili ena najbolj viharniških. Bil je med prvimi klasičnimi glasbeniki, ki je brezkompromisno prestopil v pop. Ko je kot dolgoletni direktor Slovenske filharmonije postal pred osmimi leti član žirije resničnostnega šova Slovenija ima talent in mentor - žirant X Factorja, je zagazil čez prve okope. S svojimi jokajočimi nastopi je mnoge ganil, še več pa je bilo tistih, ki jim je šlo na jok ob njegovih afektiranih izpadih in vratolomnem profesionalnem zdrsu, zlasti tistim iz njegovih resnoglasbenih logov. Pa to še sploh ni bila edina kontroverza v razgibanem življenju Damjana Damjanoviča. Kot kak (anti)junak Dostojevskega ob vsaki svoji novi poklicni postaji vznemiri in še malo bolj premakne tolerančni prag.
Pot Korošca in trobentača Damjana je bila vseskozi prepletena s politiko. Ampak najprej je bila Srednja glasbena šola v Mariboru in poseben razred mnogih kasnejših direktorjev in ravnateljev. Njegovi sošolci so bili Darko Brlek, prvi mož Ljubljana festivala, Helena Meško, ravnateljica konservatorija za glasbo in balet Maribor ... Ambiciozna generacija, ki je očitno prišla iz malih, vaških okolij in želela več, višje, dalje. Mnoge med njimi zelo spoštujejo, Damjanovičeva pot, polna čudnih meandrov in sle po rumenilu, pa je le za dobre želodce.
Damjanovič je bil prvih 16 let trobentač in marketingar v orkestru ljubljanske Opere. Učil je trobento in bil kulturni sindikalist. Leta 2002 se je, tedaj kot član SD, neuspešno potegoval za župana Mute. Njegova pot je vseskozi prepletena tudi z aspiracijami na politična mesta. Med Muto in Ljubljano je sicer precejšnja razlika, a tudi med Nova24TV, kjer je bil direktor, in Slovensko filharmonijo so svetovi.
Lahkotno preklapljanje med visokim in nizkim, maksimalno in bučno na očeh javnosti, je torej očitno v naravi Damjana Damjanoviča. Rad in pogosto je protagonist rumenih družabnih kronik, s kakšno mično blondinko ob sebi. Premeti med vodilnimi mesti v kulturnih institucijah in nastopi v pogrošnih TV-šovih ter županskimi kandidaturami manjših in večjih mest, med ministrstvom in najmlajšo strankarsko televizijo pa so vendarle taki kadrovski in človeški salti mortale, da se nehote prikrade na um tisti otožni Prešernov sonetni oksimoron "molče trobental bo Memento mori". Ampak za veseljaka, ki se rad in hitro razjoče tudi pred kamerami, je to pretemna metafora. Za formo mentis tistih, ki ga vedno znova nagradijo s kako odmevno kadrovsko rošado, pa prav primerna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
