Prejšnji torek zvečer smo si ljubitelji športa lahko ogledali podelitev priznanj za slovenskega športnika leta 2021. Hvalevreden poklon našim najboljšim športnikom, ni kaj. Šport nas povezuje. V športu smo vsi na eni strani. Ponosni, da so tako dobri. Da gre včasih za zelene ali vijoličaste, za železarje ali zmaje, je samo lokalni čar. Seveda pa so športniki največji mednarodni promotorji Slovenije.
Prireditev je po tradiciji pripravila Televizija Slovenija in jo predvajala na 2. programu. Kjer je šport tudi doma.
Mogoče bi bilo bolje, da prenosa sploh ne bi gledala, kajti na koncu sem bila utrujena. Ožeta od nenehnega pričakovanja, kdaj se bo v tem scenariju zgodilo nekaj izjemnega. Nekaj, kar bi me navdušilo vsaj približno tako kot izvrstni rezultati naših fantov in deklet in ekip.
Pa nisem dočakala. Tako nekreativne, statične, dolgočasne, nedomiselne, nesproščene, predpotopne prireditve s katastrofalno odrsko igro, prezenco in režijo že dolgo ni bilo na programu. In to v čast športnikom, med katerimi so ne samo najboljši pri nas, temveč celo na svetu!
Športna poročila
Prireditev je bila nič več kot vaška. Pa poglejmo.
Dogodek sta povezovala voditelja iz športne redakcije Saša Jerkovič in Irena Shyama Hlebš. Povezovala sta jo natanko tako, kot bereta športna poročila. Na enak način, z enako dinamiko. Brez prave energije in iskrive srčnosti. No, Sašu je treba priznati več ognja in izkazane želje — a kaj, ko ga je lomil drugje.
Glasbeni uvod z Big Foot Mama s pesmijo Normalen je obetal vznemirljivo rdečo nit med tem, ali smo sploh še normalni ali pa postajamo povsem zblazneli od tega, kar se nam dogaja na področju zdravja in politike. Ali so normalni športniki, ki dosegajo nedoumljive, za nas nenormalne presežke? Več od tega, kar govori pesem, nismo videli in še manj začutili.
Ločite med kajakom in kanujem?
Žiga Lin Hočevar, prvi nagrajenec za športno potezo leta, je star 13 let. Osvojeno zlato medaljo je poslal po pošti drugouvrščenemu kolegu, ko je na posnetku sam ugotovil, da se je v kajakaški tekmi dotaknil vratc. Tega sodniki očitno niso videli in mu zato niso prisodili dveh kazenskih sekund, zaradi česar bi moral biti drugi.
Voditeljica nam niti ni postregla s podatkom, za katero disciplino je šlo - kot da vsi ločimo med kajakom in kanujem.
Kakorkoli, poteza Žige Lina je bila res zrela, fer in vredna poklona. In vendar je Saša Jerkovič - da bi ostal distanciran, nedosegljiv, nedostopen, hladen, trden - mladega moža vikal. Vikanje je resda izraz spoštovanja, a trinajstletnika bi brez zadržkov in mimo TV protokola mirno tikal. S tem bi mu nenazadnje tudi pomagal, da se malo sprosti na odru, saj ga dečko res ni vajen. Protokol obstaja tudi zato, da si ga kdaj prilagodimo ali celo obidemo. Tako nas je učila celo cenjena poznavalka gospa Benedetti.
Osnove slovenske slovnice
Naprej: Jerkovič je za naslov najbolj obetavne športne osebnosti 2021 v Sloveniji čestital "Rok Možiču". Komu? No, odbojkarju Roku Možiču — ker se po slovenskih slovničnih pravilih pri osebah moškega spola sklanjata tako ime kot priimek, pri osebah ženskega spola pa samo ime. Na to je voditelj očitno pozabil ali pa je v krču treme tisto končnico pogoltnil. Nacionalka bi morala ostati tudi zgled pravilnega in lepega domačega jezika in si tega ne bi smeli dovoliti.
A to še ni bil največji Jerkovičev greh večera. Gledali smo sekunde molka, režiserski kiks po koncu oglasnega bloka, ko voditelja še nista vedela, da sta v kadru. Pa sceno, ko se Shyama obrača k "Sašku" in ga ogovarja glede njegove udeležbe v Tokiu, on pa gleda v kamero, kot da jo načrtno ignorira. Pa tekstualne nerodnosti kot recimo, da "košarkarska zgodba piše zanimive zgodbe že vrsto let".
Ne, ne, ne …
Ne želim biti grobar te prireditve, a nacionalna TV takšnih oddaj ne bi smela producirati. Kamera s tremi možnimi scenami je bila en sam žalosten opomin na to, kako titaniško okorna je lahko TVS.
Vrhunec vseh nerodnosti smo dočakali čisto na koncu. Jerkovič se je ob predaji priznanja na odru pogovarjal s staršema Tadeja Pogačarja, športnika leta 2021 (ki se dogodka ni mogel udeležiti zaradi zdravstvene varnosti). Ko je z besedami hotel pospremiti starša z odra, je izustil kapitalno moderatorsko napako — in se gospe in gospodu Pogačar zahvalil kot "staršema športnika leta Primoža Rogliča".
Z levo roko narejena oddaja ne zmanjšuje leska medalj, odraža pa stanje kolektiva, ki jo ustvarja, in njihov odnos do športnikov in tudi do gledalcev.
Ne, ne, ne, smo verjetno tulili vsi, ki smo to gledali. Pogačarjeva, takrat še v bližini mikrofona, ga najbrž od samega šoka nista niti popravila. Tega pa ni popravil v nadaljevanju niti voditelj sam. Mu res ni mogel nihče iz režije povedati v slušalko, naj to blamažo popravi?
Če si kdo pri zasluži vrhunsko televizijsko prireditev ob pregledu letnih dosežkov, so to športniki. Samo predstavljam si lahko, kakšen spektakel bi svojim športnikom pripravili recimo Avstrijci. To bi bil pravi poklon! Z levo roko narejena oddaja ne zmanjšuje leska medalj, odraža pa stanje kolektiva, ki jo ustvarja, in njihov odnos do športnikov in tudi do gledalcev.
Nacionalko branimo pred političnimi prevzemi - ne branimo pa je pred dobrimi ustvarjalci oddaj. Teh jim res manjka.
*Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
