Gotovo ne bo imela nasprotnikov trditev, da slovensko poosamosvojitveno politiko označuje šibka politična volja za spremembe. Zakaj je bilo tako, obstaja več pogledov - od tega, da so "sile kontinuitete" uspešno zadržale vpliv, pa vse do tega, da "ni bilo smiselno menjati konja, ki zmaguje", kot mi je omenil eden od takratnih ministrov. Pri tem očitno nikogar ne moti, da smo bili nesporno prvi le med tranzicijskimi državami, kot tudi nekako ne pišemo veliko o tem, da nas je po ravni BDP po standardu kupne moči že prehitela Češka in da bo naslednja očitno Estonija.
Razlika med vedama, kot sta makroekonomija in ekonomska politika, se lahko ponazori s pomočjo tima v formuli 1. Vzemimo za primer tim Lewisa Hamiltona. Njegova garaža je polna vrhunskih inženirjev, ki poznajo najmanjše podrobnosti delovanja njegovega avtomobila - na področju ved, ki sem ju izpostavil, bi bila takšna vloga makroekonomistov. Inženirji mu torej pripravijo avtomobil, ki je konkurenčen, a to še ne zagotavlja najboljšega rezultata. Nenehno mu tudi svetujejo, kako izkoriščati njegov potencial - a še tako odlično pripravljen avtomobil in pametni nasveti ne bodo pomenili veliko, če vsega tega znanja Hamilton ne bo znal izkoristiti na pisti. Seveda pa bo presodil tudi, katere nasvete bo upošteval in katerih ne bo, ter zato ni pričakovati jeze in užaljenosti inženirjev. Med kvalifikacijami in na dirki se poleg poznavanja vsaj glavnih tehničnih lastnosti vozila zahteva tudi odlično sposobnost za ukrepanje - on je tisti, ki se mora v vsakem trenutku znati odločiti za najboljšo rešitev, takšno, ki bo prinesla najboljši rezultat. Njegovo sposobnost primerjajmo z vedo o ekonomski politiki. Ni težko presoditi, da če bi se preizkusil na pisti, bi tudi njegov najboljši inženir kmalu izgubil stik s sotekmovalci in ostal daleč zadaj - kljub temu da o avtomobilu ve bistveno več od voznika, nima znanja in sposobnosti za ukrepanje, ki se zahteva na stezi.
Tako je bila po mojem mnenju od vsega začetka slovenska ekonomska politika invalidna. Namesto da bi se uveljavili najsposobnejši vodje velikih (infrastrukturnih, športnih in drugih) projektov, širša javnost in del strokovne javnosti nista prenehala sanjati o tem, da bo najbolje, če najodgovornejša mesta v vladi zasedejo strokovnjaki. Glede na povedano zgoraj makroekonomisti, ki so v veliki večini prišli v vlado neposredno iz predavalnic na univerzi, pač niso mogli zagotoviti drugačnih rezultatov od teh, ki jih imamo. Pri tem ne mislim toliko na gospodarske rezultate kot na očiten zaostanek pri (sistemskih) reformah.
Tako smo se ob pandemiji soočili s cunamiji vseh mogočih dodatkov v javnem sektorju in še posebej v zdravstvu
Ker se niso pred vstopom v vlado izkazali z velikimi projekti, je ob problemih pri vodenju rado prišlo do politiziranja vladnih sektorjev, ne da bi imeli izkušnje z vodenjem velikih timov, so radi posegali po svoji avtoriteti, ki se je iz strokovne v predavalnici spremenila v politično. Rezultat je bil zamujanje priložnosti, ki se je začelo takoj po osamosvojitvi. Ne le z oberočim nastajanjem zakonodaje o privatizaciji v začetku devetdesetih let, kjer je v za to zadolženi skupini prevladalo denimo mnenje, da privatizacija ne sme ogroziti obstoječe družbene kohezivnosti. Pri strategiji, kaj bomo z bankami, morajo bančni ekonomisti poznati delovanje bančnih financ, predsednik vlade, guverner centralne banke in vodja finančnega ministrstva pa bi morali vedeti, kdaj in kako bančni sistem in banke izpostaviti odprtemu trgu. Vedeti bi morali, da znanje, ki je nastalo v bančni praksi v razmerah dirigiranega poslovanja z devizami, prihranki in krediti, enostavno ne bo zadostovalo na trgu, na katerega bodo lahko vstopali tudi tuje banke in podjetja. Milijarde, ki smo se jim za sanacijo bank morali odreči prebivalci te države, milo rečeno, ne odtehtajo izgube dobička domačih bank za državo, ki ga je izkusila Češka, ki je banke praktično takoj prestrukturirala in prodala.
Za glavnino makroekonomistov je na začetku tranzicije strategija hitrih sprememb, torej področje ukrepanja in s tem ekonomske politike, predstavljala rdečo ruto. Pri tem je večini in tudi politiki ušlo, da ni bila mišljena strategija makroekonomske stabilizacije, temveč je šlo za institucionalne spremembe. Čeprav so bila opozorila, se je spregledalo tudi teoretične podlage za strategijo institucionalnega šoka, kot so transakcijsko specifične naložbe. Teorija govori o tem, da se bodo podjetja s planiranjem svojega ravnanja v prihodnosti ravnala po ukrepanju vlade. Če bodo ukrepi jasno in konsistentno nakazovali spremembe, ki jih zahteva tranzicija, se bodo prilagodila novim razmeram (odprtemu tržnemu gospodarstvu), ki so ob evropski perspektivi Slovenije edina alternativa. Če pa se bosta politika in vlada pri spremembah obirali, bodo udeleženci investirali v že obstoječi sistem in krepili svoj vpliv pri odločevalcih in tako dalje. Ko bo (prepozno) vlada vseeno želela reforme, se bo zaradi stroškov, ki so jih imela podjetja za vlaganje v obstoječi sistem, enostavno srečala z močnimi odpori in si seveda v bojazni za izid prihodnjih volitev ne bo upala po vroč kostanj v žerjavico.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
