(POGLED) Zakaj smo v športu bolj uspešni, bolj zmagoviti kot v gospodarstvu

Ko je hči aktivno igrala tenis, se spomnim vrstnega reda pomembnih reči, po katerem so trenerji poučevali otroke. Ko kot amaterski igralec opazuješ boljše od sebe, iščeš način, kako bi prišel do tako lepega in močnega udarca in čim pravilneje zadel žogico. A po nasvetu trenerjev je bil vrstni red najpomembnejših dejavnikov za uspeh povsem drugačen. "Najprej je glava, nato so noge in šele na koncu roka" je bila deviza.

Slovenski športniki nas kar naprej razveseljujejo in ni čudno, da v očeh naroda plebiscitarno že kar tradicionalno zasedajo visoka mesta. Olimpijske igre v Tokiu so njihov ugled v naših očeh le še utrdile. Mednarodne primerjave, kjer se upošteva število osvojenih medalj na prebivalstvo, nas postavljajo pred vrsto sicer uspešnih držav s trdnim gospodarstvom in urejeno družbo. Če bi dodali še nastop, kjer so naši junaki le za las zgrešili medaljo, bi imeli še en dokaz, da gre pri naši državi za skupnost z daleč nadpovprečno uspešnimi športniki.

Na televiziji in v drugih medijih smo lahko že spremljali trde treninge Tine Maze, naših smučarskih skakalcev in drugih. To nas je lahko le še utrdilo v spoznanju, koliko telesnih naporov in volje stoji za vsako osvojeno medaljo in svetovnim naslovom. Česar pa ni mogoče tako spremljati in prikazati, pa je izgradnja neverjetne sposobnosti, kako vse usvojeno na treningih dati iz sebe prav na najpomembnejših tekmah. Ne vidimo izjemnih sposobnosti trenerjev in štaba, ki tekmovalca tudi taktično pripravijo na nastop. Ob polni glavi pravih nasvetov pa ključna tekma pogosto preseneti tekmovalca z novimi položaji in preobrati, ki nastopijo v delčku sekunde. Takrat mora tekmovalec kljub obsežnim pripravam in nasvetom biti sposoben sam procesirati nova stanja, jih uspešno premagati in jih z vsem drugim, kar je pridobil v letih zahtevnih priprav, združiti v zmagovalno kombinacijo. Torej je na tekmi v ospredju glava.

Poleg vsega pa morajo čutiti tudi poslanstvo, da bodo uresničili svoje sanje biti uspešen na svojem področju. To je še posebno pomembno, ko se na poti k uspehom srečujejo s težavami in porazi. Poslanstvo, ki ga čutimo, nam pomaga vztrajati na poti, za katero vemo, da je prava in da smo zanjo pripravljeni se truditi in tvegati.

Vse to pa ni daleč od lastnosti, ki jih imajo uspešni vodje in menedžerji v gospodarstvu. Tudi njihova pot je polna odrekanj, učenja o poslu, v katerem želijo uspeti, preučevanja strategij in taktik, ki bodo določile, ali bodo med poslovnimi zmagovalci ali pa na strani poražencev. Če primerjamo mednarodne dosežke naših rojakov, na primer, koliko se jih prebije med svetovno pomembne igralce, pa lahko v Sloveniji ugotovimo le primanjkljaj. Tega lahko izmerimo tudi tako, da pogledamo prevzeme slovenskih bank in podjetij, s katerimi uspevajo tuji podjetniki – za nameček iz držav, ki jim je bila še pred desetletjem Slovenija vzor. Nemogoče je, da bi v nas bila neka posebna energija, ki je primerna za šport, manjka pa nam smisla denimo za gospodarjenje.

Gotovo nam športniki s svojimi mednarodnimi uspehi nudijo veliko veselja in dvigujejo naš nacionalni ponos. Če pa merimo po prispevku k nacionalnemu bogastvu in zaposlovanju, bi bili globalno vplivni vodje in menedžerji za nas preprosto pomembnejši.

Tako ne morem mimo vprašanja, zakaj nekateri naši najodličnejši sinovi in hčere namenijo svoje sposobnosti športu, ki je v resnici pri občudovalcih predvsem stvar prostega časa. Zakaj ne najdejo poti denimo v gospodarstvo, kjer bi s svojimi sposobnostmi in ob predanosti, ki jo zmorejo, gotovo uspeli in s tem prispevali k rasti Slovenije v mednarodnem prostoru. Zgled, ki ga dajejo s svojo osredotočenostjo za poslanstvo, bi moral močno koristiti drugim. Gre za po mojem mnenju drugo plat medalje, ko opevamo prislovično visoko kakovost življenja v Sloveniji. Mislim na mlade strokovnjake, ki smo jih izšolali slovenski davkoplačevalci in v obdobju denimo med svojim 30 in 40 letom iščejo delovna mesta, kjer bodo lahko predvsem razpolagali s svojim časom. Večinoma gre za vzdrževanje hobijev, povezanih z rekreacijo. Naj spomnim, da medtem ko se pri nas uveljavlja tak pogled na kakovost življenja (kot da ustvarjanje nečesa ni tudi pomembno), v tujini dovolj mladih strokovnjakov svoj čas in napore vlaga v znanje, ki je potrebno za uspešno kariero. Prav ti se lahko kot svetovalci nekoč pojavijo na strani kupcev naših podjetij in bank. Izid je znan: ker bodo pogajalci pri teh poslih (po znanju) neenakopravni, nam bo ostala tožba, da smo se (spet) prepoceni poslovili od dela nacionalnega premoženja. Seveda že pred tem ne bo nikogar, ki bi z njim dobro gospodaril in ga predvsem tako zaščitil pred neenakopravno konsolidacijo. {api_embed_photo_R30}696024{/api_embed_photo_R30}