(POGLED) Zlati časi Pece so nazaj

Časi, ko smo Slovenci čez mejo hodili po pomaranče, kavo in čokolado Milka, so že zdavnaj minili. Odkar je Slovenija samostojna država in članica Evropske unije, se je tudi medsebojno spoštovanje ljudi ob meji počasi krepilo, vsaj Avstrijci niso več tako gledali na Korošce na tej strani meje kot nekoč, ko so se bali socializma kot hudič križa, Slovenci pa ponemčevanja. Naroda sta na Koroškem vsak na svoji strani meje sobivala, kolikor lahko to imenujemo sobivanje, z nekakšno zadržano distanco.

Tostran meje so vedno otožno gledali na plebiscit iz leta 1920, ko so Koroški zarezali meje, obenem pa kdaj tudi rahlo nevoščljivo, saj je bila Avstrija ob višjem standardu nekdaj vedno malo sanjska dežela, a predvsem kar zadeva urejenost države, dobrine, trgovine, turizem ali pa ceste in železnice, kjer so sosedje dejansko še danes desetletja pred nami.

Četudi so bili z maloobmejnimi prepustnicami Korošci tostran meje zadovoljni, da so lahko prehajali lažje in zapravili kakšen šiling več, so se vedno radi tudi pošalili na račun sosedov, ki da so materialno sicer spredaj, a da so duhovno mestoma tudi nazadnjaški in pri koroški skrajni desnici tudi nemškutarski. Distanca je imela več podlag, tudi dolgoletno Haiderjevo protislovensko politiko in nespoštovanje 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Sčasoma je Avstrija ta odnos začela popravljati, to pompozno najavljala in postavila kakšen dvojezični napis več, a pogodbe nikoli ni v celoti uresničila.

Ali in v kolikšni meri bo slovenski živelj z jezikom in identiteto na avstrijskem Koroškem na dolgi rok preživel, je zato za Slovenijo in slovenski narod strateško vprašanje. Ljubljana bi morala stike s Celovcem, Dunajem in manjšino intenzivirati in krepiti v največji možni meri. Tudi z izdatnejšim pletenjem socialnih mrež in financiranjem - športa, kulture, naložbami v gospodarstvo in poskrbeti za več trajnega sodelovanja mladih v vrtcih, šolah in na univerzah.

Če madžarski predsednik Orban dobro ve, kaj pomeni širitev nacionalnega vpliva, kar lahko z vlaganji opažamo v Prekmurju, pa v Sloveniji še nismo srečali oblasti, ki bi izrazito strateško pristopila in manjšinam namenila resnejši odstotek BDP ali pri sosedih, denimo, izdatneje investirala, kar po drugi strani počno Madžari v Sloveniji. Tako se ne moremo znebiti vtisa, da smo še vedno omejeni na filozofijo pevskih zborov, ki mladih ne bodo pritegnili dovolj ali pa sploh ne. Koroška ljudska pesem je čudovita, njena večglasnost in melodika sta nekaj izjemnega, a za pravo ohranitev slovenstva onstran meje in krepitev je potrebnega še veliko več.

To, da Slovenci hodijo na delo v avstrijske tovarne, je premalo. Ponujanje mišic se sicer vsak mesec pozna na bančnem računu, a stkati bi morali tudi skupne projekte. Eden takšnih, ki se kaže kot priložnost v vsej svoji dimenziji in simboliki, je projekt oživitve smučišča Peca. Zgodba o smučišču ali, bolje rečeno, turističnem centru Peca ima več plati. Smučišče, ki je priljubljeno na obeh straneh meje, konec koncev leži na gori, ki jo delijo le mejni kamni, je dolga leta životarilo tik pred propadom. Avstrijci niso vedeli, kaj bi z izgubašem, dokler se ni našel lokalpatriot s kmetije ob vznožju gore Franz Skuk, čigar korenine segajo tudi na sosednji slovenski hrib, pa tudi njegova žena prihaja iz neposredne bližine, iz Mežice. Ta garač s poslovno žilico, ukvarja se z energetiko, kmetijstvom in mlekarstvom, je državama Sloveniji in Avstriji, predvsem pa Koroški in Korošcem, na pladnju prinesel priložnost za krepitev desetletja ideološko in jezikovno pretrganih stikov.

Državi sta le deloma ponujeno zagrabili, še najbolj koroške občine obeh strani v okviru skupnega čezmejnega Geoparka Karavanke, tudi z blagovno znamko Unesca, preko katerega so programi Intrerreg pričeli z vlaganjem in iskanjem skupnega za 53.000 ljudi. Ti živijo v 14 občinah okoli Pece - gre za vzpostavljanje naravnega, geološkega igralnega prostora Peca, s projekti Nature Game z mrežo izletniških destinacij, pohodniškimi potmi Na Kult in podobno  ... Prvi objekti, kot je jeklenica -zipline, kažejo smer, a se pri tem nikakor ne bi smeli ustaviti.

Vodilni partner projekta Nature Game, ki je vreden dva milijona evrov, Skuk je tisti, ki državama sosedama kaže pot. Podpira ga deželni glavar Peter Kaiser. Slovenija in Avstrija bi morali še krepiti vlaganja, vlagati v skupno infrastrukturo in odnose. Če sodimo po porazni cesti na Kope, se v Sloveniji tega, da je treba ustvariti pogoje, da se sploh lahko dela turizem, ne zavedamo. Tudi slovenski del tretje razvojne osi se nikakor ne sme končati v Slovenj Gradcu, ampak nadaljevati do Holmca in naprej. Nadaljevanje projektov okoli Geoparka bi morala izdatno podpirati katerakoli slovenska vlada po 24. aprilu. Kralju Matjažu dremež v votlini na gori sicer godi, a za dobre stvari in ljudi bo znal potrpeti in prenesti tudi nekaj več živahnosti.

Korošci s slovenske strani se na karavanški lepotici že počutijo kot doma, ne nazadnje učenci in dijaki slovenskih šol tam uživajo na športnih dnevih, slovenski reprezentanti v alpskem smučanju so po njenih strminah dirkali v tekmi za državno prvenstvo. Pa tudi Korošec iz Pliberka se že zaveda, da je gora spet skupni dom vseh Korošcev. Seveda pa bo treba na Peci storiti še marsikaj. Ob velikih zgodbah, kot je gradnja panoramskega turističnega in izobraževalnega objekta, je treba poskrbeti tudi za majhne premike.

Tudi napis v eni od tamkajšnjih gostiln na gori, da je "plačilo možno samo z gutovino" (pa pri tem ni mišljeno plačevanje za "gutanje" ali goltanje hrane), naj postane spoštljivo jezikovno pravilen, komunikacija mora biti večjezična, kot so večjezični tudi gostje. A trudijo se, je komentirala ena od obiskovalk Pece. Za večji poslovni uspeh pa bi bilo potrebnih še več nastanitev, a vse ob svojem času in postopno, namigne lastnik.

Če je epidemija koronavirusa zaradi omejitev močno udarila po Peci, celo mejni prehodi so bili vmes zaprti, je bila minula, pravkar končana zimska sezona spet korak v pravo smer, tudi narava je goro bogato obdarila. Peca brez snega in Slovencev preživeti ne more, ob nadaljnjem celostnem razvoju pa ima potencial, da jo spoznajo tudi drugi narodi. Zagotovo jo bodo ob letošnjem svetovnem pokalu v enduro seriji v gorskem kolesarstvu, kamor prihajajo dirkači z vsega sveta, pa tekmovalci tudi v disc golfu.

Gora je enostavno čudovita naravna osnova za razmah gorskega turizma, turizma na kmetiji, kulinarike - na obeh straneh meje. Le Skukov tempo mora nekdo držati ali ga vsaj skušati posnemati. Župani na obeh straneh meje se pomena njegove aktivacije zavedajo. Če kdo, potem je za dvig standarda ljudi ob meji ob naravi poskrbel on, saj je sezona dolga štiri mesece in pol. Upati je, da ne bo obupal ob občasnem spotikanju lovcev in kmetov z avstrijske strani, a njegovi načrti kažejo, da bo vztrajal. Peca zbuja čustva, ponos, tudi spoštovanje in najmanj, kar bi širša Slovenija morala storiti, je izraziti priznanje, da je Peco dokončno prebudil.