(PORTRETI TEDNA) Pokopane sanje, odplaknjeno življenje

Pobočje pod Raduho, nad strugo Savinje. Na točno takšnem koščku raja že vsaj 500 let stoji kmetija, menda prva v Lučah. Na hiši je še letnica 1800, ko so kajžo za dvakrat podaljšali. Na tej domačiji živi Albin Kaker z ženo, ki je te dni v bolnišnici. Ne ve še, da se v domačo hišo ne bo mogla vrniti, ker jo je plaz preveč poškodoval. Ne ve, da ogromnega, a hkrati prikupnega hleva ob sami hiši ni več. Ne ve, da je plaz pokopal vso mehanizacijo, traktorje, krave molznice, vse sanje njene hčerke in njene družine. Ne ve, da zaradi čudežnega preživetja telička – v Srečka so ga simbolično preimenovali - za kmetijo sedaj ve skoraj vsa Slovenija. "Ne upamo ji povedati, kaj se je zgodilo, da ne doživi šoka. So mi pa rekli, da dan prej, preden se bo vrnila domov, ji pa moramo povedati. Tam ji bodo ob šoku lahko pomagali, tukaj bi bilo preveč tvegano," s težkim srcem opiše Kaker in kljub ogromnim skalam in vsem, kar je s sabo prinesel plaz, poskuša priti do hiše in hleva. "Ata, ne hodi, no, da se ti kaj ne zgodi," ga zaskrbljeno opozori hči Marjeta. Skrbi ima na čisto vsakem koraku že tako preveč.

Hlev je premaknilo za osem metrov

Hlev, ki je pokopal govedo, je pokopal tudi sanje Marjete in Danija Faleja. Vse, ampak res vse, kar sta zaslužila z delom v trgovini in gozdu, sta vložila v obnovo hleva. Luksuzni dopusti? Ne, v kmetijo se vlaga. Povsem enako, kot je desetletja prej počel oče Albin z ženo. V tujini je delal in domov prinašal denar. Vsak cent je vložil v kmetijo. Naslednika sta pri uveljavljenem arhitektu naročila načrte za obnovo, saj sta želela v zgornjem nadstropju hleva urediti prikupne apartmaje. Že sedaj, ko je objekt bil le hlev, sta rada posedala tam, si prižigala svečke, pila čaj, snovala lepšo prihodnost. "To je bil najin življenjski projekt." Zato sta v dežju tekala okoli njega, se trudila na vso moč, da bi vodo, ki je iz kar treh smeri začela od praktično nikoder dreti s hriba, preusmerila mimo hleva. Mukoma in po več urah jima je celo uspelo. Premočena sta odšla v spodnjo hišo, v kateri sta stanovala s svojo družino. Popoldan je bil. Zelo pozno je že bilo za jutranjo molžo, ki sta jo običajno opravila, preden sta šla na delo. Hotela sta se le preobleči in pomolsti krave, ko je zagrmelo. Iz hriba, ki je vsaj 500 let miroval. Hlev je premaknilo za osem metrov, betonske plošče je premikalo kot za stavo, ena od njih je pred takojšnjo smrtjo rešila telička.

Šest ur se je držala za cevi

Reševanje telička je znova bila ena velika živčna vojna za življenje in smrt. Ko je bager začel premikati ruševine hleva, je po eni strani usahnilo zadnje upanje, da se bo od objekta dalo še kaj rešiti, po drugi je vzklilo upanje, da bodo žival, ki je šest dni kljubovala usodi, rešili. Ob tem nepopisen strah za življenje tistih, ki so pomagali pri reševanju. Znova je šlo za las. Kot v neštetih primerih v tej nekoč prelepi, sedaj solzni dolini. Žena, ki je možu z roko umikala vodo in blato, da se, ko sta čakala na pomoč, ni zadušil. Ženica, ki jo je ujel plaz in bi jo zasul, če se ne bi uspela prijeti za ograjo sosednje hiše. Pa ženska, ki se je v mrzli, deroči vodi šest ur držala za cevi centralne napeljave. "Ko sem pogledala s hiše na strugo in videla, kako ta nosi kontejnerje, tovornjake, sem se najbolj bala, da bom vsak čas zagledala kakšno truplo," je osuplo pripovedovala gospa, ki je vso poplavo čakala v hiši na milost in nemilost. Mnoge so s pomočjo helikopterja s streh dvignili, tik preden je njihova hiša klecnila pod silno močjo vode ali pod težo plazu. Ti so podrli celo več hiš kot poplava, ki je lomila infrastrukturo in za več mesecev, morda celo let, uničila povezavo z dolino, kjer si služijo kruh.

V bistvu čudež

"Preko te vode so se reševali," na traso, kjer je bila nekoč cesta, sedaj pa si jo je za svojo drugo strugo vzela Savinja, pokaže lučki župan Klavdij Strmčnik. "Zadnji se je pozabil pripeti na vrv. K sreči je imel noge že skoraj na suhem, da so ga lahko ujeli. Sem kajakaš, vem, da ga iz deroče reke ne bi mogli več potegniti. Eden od sosedov je bil v hiši ukleščen. K sreči je deroča voda prestavila elemente, da je dobil nogo ven, razbil okno in se rešil. Pravzaprav ne moreš verjeti, kako hudo je bilo, a so ljudje preživeli." Ob spominih na te dogodke ga premagajo solze. Počasi, s prstom drsi po karti občine, nadaljuje: "Te kmetije ni več. Teh dveh hiš ni več. Ta k sreči ni bila naseljena. Ti kmetiji sta odrezani od sveta. Ta familija je ravno kupila hišo, ravno so jo očistili, pa jo je odneslo. K sreči se še niso preselili. Da ni bilo smrtne žrtve pri takih poplavah, plazovih, je en velik čudež."

Kje bomo mi?

"Zdaj, ko vse to gledam, si mislim, zakaj ni kar nas zraven pokopalo. Brez vsega smo ostali. V trgu smo začasno nastanjeni, a tam ne zdržim. Vsak dan hodim sem gor, gledam, se spominjam, kako lepo smo se imeli, koliko smo v to vložili. Ne vem, kako naj zdaj začnemo nekje znova." Ničesar več ne vprašamo. Z vsakim vprašanjem samo dodajamo sol na rano. A kako jih potolažiti? Kako naj nekdo, ki še ima vse, reče, da bo še vse dobro. Saj bomo pomagali. "Res, znanci, prijatelji in tudi neznanci so se zelo izkazali, pomagali. A kje bodo čez dva meseca, dve leti? Kje bomo mi? V kontejnerjih kot v Železnikih?" Obmolknem.

Izgubili so vse

Strah je postal stalni spremljevalec doline. Prestraši jih lahko že slaba vremenska napoved. "Psihološko ne vem, kako bodo ljudje na teh predelih še lahko živeli," pomisli župan. Uničena cestna povezava, ki je vodila do delovnih mest, poplavljena podjetja, vse to še uničuje moralo prebivalcev. Pred pol stoletja so se iz doline ljudje množično izseljevali prav zato, ker ni bilo delovnih mest. S planskim gospodarstvom so začeli razvijati podjetja, v prelepo dolino se je začelo vračati življenje. V teh krajih ni blokovskih naselij. Za vsako hišo stojijo številna odrekanja, vlaganja, žulji. Mnogi so hiše celo sami zgradili. Zraven so si svoje postavili potomci, na skupnem dvorišču so se igrali vnučki. Četrtega avgusta niso izgubili samo bivališč. Izgubili so vse.

Jim bomo res pomagali? Bodo donacije prišle tja, kjer jih najbolj potrebujejo? Trenutno je tudi humanitarno področje videti kot poplava. Nekatere zgodbe je naplavilo, za nekatere od teh zbirajo sredstva, drugi o svoji tragediji ne morejo spregovoriti javno in so spregledani. Tako prvi kot drugi potrebujejo pomoč. Tisti, ki so ostali brez hiš, in tisti, ki so ostali brez sanj.