Prebavila se začnejo v ustih in končajo pri zadnjiku. Ko govorimo o rakih prebavil, k požiralniku, želodcu, debelemu črevesu dodajamo tudi organe, ki sodelujejo pri prebavi, to so žolčnik, žolčevodi in trebušna slinavka, pojasnjuje prof. dr. Janja Ocvirk, specialistka internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana. Pojasnila je nastanek rakov prebavil in na kratko orisala, kaj lahko bolniki pričakujejo pri diagnostiki in zdravljenju.
Tumorji prebavil so največja skupina rakavih bolezni. Rak debelega črevesa in danke sodi med najpogostejše rake, nekoliko redkeje pa se pojavljajo rak želodca, rak trebušne slinavke in rak požiralnika. Med še redkejše rake prebavil sodijo tako imenovani hepatobiliarni raki: rak jeter, rak žolčnika in rak žolčevodov. Kadar gre za zdravljenje, se rak jetrnih celic zdravi nekoliko drugače kot rak žolčnika in žolčevodov, čeprav so bolezni delno povezane glede podobnih simptomov in dejavnikov tveganja.
Rak požiralnika
Največja slabost tega raka so nespecifični simptomi, kar seveda zmanjša našo pozornost. Simptome pogosto pripišemo drugim, manj resnim boleznim. Motnje požiranja, bolečine pri požiranju, zaradi česar bolniki tudi hujšajo, kašelj, pri bolj napredovalih oblikah tudi povečane bezgavke so še najbolj specifični simptomi, čeprav še zdaleč ne le za raka požiralnika.
Običajni dejavniki tveganja za nastanek tega raka so čezmerno pitje alkoholnih pijač, kajenje, uživanje hrane s premalo svežega sadja in zelenjave ter pomanjkanje vitaminov. Tudi genetskih dejavnikov ne gre zanemariti, predvsem pri raku zgornjih dveh tretjin požiralnika. Zatekanje želodčne tekočine v požiralnik (refluks) pa je dejavnik tveganja za raka spodnje tretjine požiralnika. Spodnjo tretjino požiralnika povezujemo tudi s podobnimi dejavniki tveganja kot pri raku želodca, pomemben dejavnik je tako okužba s Helicobacter pylori.
Za postavitev diagnoze tako kot pri spodnjih prebavilih tudi tukaj potrebujemo endoskopske preiskave, gastroskopijo, ultrazvok z biopsijo, sledita tudi slikanje za ugotovitev razširitve bolezni in načrtovanje zdravljenja.
Zdravljenje raka požiralnika v spodnji tretjini se izvaja s kirurškimi posegi, čemur lahko dodajamo obsevanje in kemoterapijo.
»V zgornji tretjini požiralnika pa raka ne zdravimo kirurško, temveč uporabimo sistemsko zdravljenje z obsevanjem. Bolniki velikokrat hujšajo zaradi oteženega požiranja, zato je pri tem izjemno pomembna dobra prehranska podpora bolnikov,« je opozorila dr. Janja Ocvirk.
Bolnike po operaciji sledijo na tri mesece, na šest mesecev do pet let.
Rak želodca
Rak želodca nastane zaradi podobnih dejavnikov tveganja kot na požiralniku, zelo pomembna dejavnika pa sta spol in starost. Pri genetiki raka želodca lahko ugotovijo
posebne mutacije, pomemben dejavnik pa je tudi družinska obremenjenost. Rak želodca je sicer najpogostejši rak med Japonci, tudi sicer pripadniki temnopolte in azijske rase zbolevajo pogosteje. Čezmerna telesna teža, ki je povezana tudi z uživanjem hrane s premalo svežega sadja in zelenjave, uživanjem alkohola, kajenjem, tudi pomanjkanjem telesne aktivnosti, je pogost dejavnik. Najbolj pomemben in tudi najbolj specifičen pa je okužba s Helicobacter pylori.
Tudi simptomi za raka želodca se prekrivajo z znaki za druge bolezni: zmanjšan apetit, zatikanje hrane, občutek hitre sitosti, slabosti, bruhanje, napihnjenost trebuha, bolečine v želodcu, bolečine v žlički, zaradi bolečin in zaužitja manj hrane pa ti bolniki tudi hujšajo. Lahko se pojavi črno blato, občutek hitre utrujenosti (zaradi anemij pri napredovali bolezni), tudi nabiranje tekočine v trebuhu.
Tudi pri raku želodca so pomembni natančna anamneza in pregled ter napotitev na laboratorijske preiskave. Med najpomembnejšimi preiskavami sta tudi endoskopska preiskava z biopsijo in slikovna diagnostika, ki pomaga tudi pri načrtovanju zdravljenja. Zdravljenje je v zadnjih letih precej napredovalo: pred operacijo se pogosto uvaja kemoterapija, tudi v kombinaciji z biološkimi in tarčnimi zdravili.
Rak debelega črevesa in danke
»Ta rak je najpogostejši med raki prebavil. Ena od predrakavih sprememb je kronična vnetna črevesna bolezen, avtoimunsko vnetje črevesja, navadno pa vznikne iz črevesnih polipov. Iz vsakega polipa se rak ne bo razvil, se pa v večini primerov razvije iz polipov. Odstranjevanje polipov je glavno in zato je zelo pomembno sodelovanje v presejalnem programu, kot je SVIT. V primeru pozitivnega vzorca krvi v blatu je posameznik napoten na kolonoskopijo, med to preiskavo pa odščipnejo tudi najdene polipe,« je povedala dr. Janja Ocvirk. Kot je dejala, poznajo tudi družine, ki so zelo obremenjene s polipi, kar imenujemo družinska polipoza. »Zanje je verjetnost, da bodo zboleli za rakom debelega črevesa in danke, tako rekoč stoodstotna. Vendar jih je malo, približno odstotek med vsemi, in gastroenterologi jih izjemno skrbno spremljajo,« je dejala.
Med pomembnimi dejavniki tveganja je starost nad 50 let, nekoliko pogosteje zbolevajo moški, vsaj tretjina teh rakov je povezana s prehrano (uživanje preveč rdečega mesa, nasičenih maščobnih kislin), močna dejavnika sta seveda kajenje in pomanjkanje gibanja. Zaščitno pa deluje uživanj vlaknin, svežega sadja in zelenjave, antioksidantov, kalcija in folatov.
Diagnostika poteka s kolonoskopijo z odvzemom biopsije, nato pa opravijo slikovno diagnostiko s CT, pri raku danke pa opravijo tudi magnetnoresonančno slikanje, da ugotovijo morebitno širjenje bolezni in za načrtovanje zdravljenja.
Rak debelega črevesa zdravijo drugače kot raka danke. Pri zgodnjih oblikah raka črevesja je kirurški poseg prva izbira, potem pa dodajajo dopolnilno sistemsko zdravljenje. Pri raku danke pa v večini primerov začnejo zdraviti z radioterapijo. Pri tretjini bolnikov pri zdravljenju pred operacijo rak izgine, a jih še naprej intenzivno nadzorujejo z endoskopskimi in drugimi preiskavami. Tako bolnikom prihranijo tudi stomo. Pri napredovali bolezni pride v poštev zdravljenje s sistemsko kemoterapijo in biološkimi zdravili.
|
Kdaj je bolečina v trebuhu resna in zahteva specialistično obravnavo? Nekaterih »znakov alarma« vsekakor ne gre spregledati, je v predavanju na srečanju Dnevi zdravja v Celju povedal gastroenterolog prof. dr. Bojan Tepeš.
|
Rak trebušne slinavke
Pri tem raku sta dve različni vrsti. Ena so adenokarcinomi, druga pa so tisti, ki so vzniknili iz dela, kjer se izloča inzulin, in sodijo med endokrine (presnovne) tumorje. Letno se obravnava približno 440 bolnikov.
»Največja težava tega raka je, da ga navadno prepoznamo prepozno, metode zdravljenja pa so kljub napredku še vedno neuspešne,« je povedala dr. Ocvirkova.
Največkrat zbolevajo ljudje po 50. letu starosti, ljudje s sladkorno boleznijo in s kroničnimi pankreatitisi. Izjemnega pomena pri tem raku je prehrana. Izrazita debelost je eden največjih dejavnikov tveganja za tega raka z veliko večjim vplivom kot pri preostalih rakih. Tudi pri raku trebušne slinavke gre v približno 10 odstotkih za dednega raka. Pri teh bolnikih odkrijejo mutacijo BRCA (kot pri raku dojke in prostate). Na žalost so znaki za bolezen zelo nespecifični, sicer bi ljudje gotovo k zdravniku prišli prej. Lahko se pojavijo belo blato, zlatenica, hujšanje, bolečina, sevajoča v hrbet, zaradi česar bolnike morda prej vidi ortoped kot gastroenterolog.
Diagnostiko začnejo z ultrazvočnimi preiskavami, pozneje pa tudi s CT in magnetnoresonančnim slikanjem. Vselej se odvzamejo tumorski označevalci.
»To je rak, ki ga slabo zdravimo in pozno odkrivamo. Zdravljenje bolnikov navadno načrtujemo na multidisciplinarnih konzilijih. Pogosto imajo bolniki bolečine in splošno slabo stanje, izrazito hujšajo in so krhki. V Sloveniji nam jih uspe operirati deset odstotkov. Ta rak ni nikjer po svetu optimističen,« je bila neposredna dr. Ocvirkova.
Kadar zdravijo, uporabijo vse možnosti.
Hepatobiliarni raki ‒ rak jeter, žolčevodov in žolčnika
Primarni rak jeter je sedmi najpogostejši rak in je tudi bolj »moški«. Zbolevajo v 50, 60 letih starosti. Vznikne v kronično bolnih jetrih, saj je največji dejavnik tveganja ciroza jeter, ki v Sloveniji v 70 odstotkih primerov nastane zaradi alkoholizma. Vse bolj prepoznani dejavnik tveganja pa so tudi maščobno spremenjena jetra, ki vodijo v prestrukturiranje organa.
»Danes že vemo, da so zamaščena jetra, ki jih opazimo na ultrazvoku, predrakava sprememba. Tako že veljajo nova priporočila, po katerih naj bi bili ljudje s temi tveganji vodeni in nadzorovani pri gastroenterologih ali družinskih zdravnikih,« je povedala prof. dr. Janja Ocvirk, internistka onkologinja z Onkološkega inštituta Ljubljana.
Zgodnji raki jeter navadno nastopijo brez simptomov, odkrijejo jih naključno. Simptomi nastanejo šele po tem, ko je bolezen že obsežna.
Sum lahko potrdijo s slikanjem s CT s kontrastom in določijo tumorski označevalec. V nekaterih primerih pa je treba opraviti še biopsijo. Zdravljenje je seveda odvisno od tega, koliko je rak razširjen. Manjše lahko operirajo, transplantirajo, če pa to ni mogoče, pomagajo z lokalnimi oblikami zdravljenja in sistemskim zdravljenjem, pri katerem se je v zadnjem času uveljavila tudi imunoterapija.
Rak žolčnika in žolčevodov lahko vznikne znotraj ali zunaj žolčevodov. Tveganje za raka žolčnika prinaša tudi nastanek žolčnih kamnov in polipov žolčnika. Tudi pri tem raku se simptomi pojavijo pozno, najpogosteje bolečine v trebuhu s hujšanjem, tudi zlatenica.
Rak žolčevodov pa ima nekoliko drugačne dejavnike tveganja: z njim povezujemo kar nekaj bolezni, na primer sklerozantni holangitis, biliarne ciste in adenomi v žolčevodih, tudi hepatitis C. Tudi pri raku žolčevodov se simptomi pojavijo šele v napredovalem stadiju. Diagnostika je podobna kot pri raku jeter, s to razliko, da je tukaj potrebna tudi biopsija. Omejeno bolezen zdravijo kirurško ali z obsevalnimi tehnikami, drugače pa s kemoterapijo, v zadnjem času pa tudi z imunoterapijo.
