Čaka vas kolesarski maraton okoli Pohorja: najtežje vam bo na Štajerskem

Prvi maraton Okoli Pohorja zagotovo ni bil enak, kot bo letošnji, že 44. po vrsti. Ceste so danes boljše, kolesarska oprema prav tako, marsikaj se je najbrž spremenilo, a nekaj se definitivno ni - za najdaljšo in najbolj prepoznavno traso, ki pooseblja ime prireditve, je smotrno imeti kar nekaj kilometrov v nogah. Z našim fotoreporterjem Andrejem Petelinškom sva to imela v mislih, ko sva lani testirala svojo pripravljenost. No, vsaj od takrat do danes proga ni nič kaj drugačna, a čeprav smo vsi za leto starejši in upam, da modrejši, še ne pomeni, da smo tudi hitrejši. Kljub temu pa na poti lahko uživamo, doživimo kaj novega in se ob tem zabavamo, četudi se pošteno potimo. Kolesarski maraton pripravi Večer s Kolesarskim društvom Branik.

Da bomo vedeli, v kaj se spuščamo, ko se podamo na 147 kilometrov dolgo pot, si malce osvežimo spomin. Lep start ponuja ta ravninski kos iz Maribora proti Betnavi, Hočam in Polskavi, ko se lahko dobro ogrejemo za tisto, kar nas čaka. Prva špica na Klopce pride tik pred dvajsetim kilometrom in nato nam te kar nekaj časa ne dajo miru in počitka. Pred vstopom v Slovensko Bistrico je treba napeti mišice do Devine, ob izhodu sledita vzpona na Vrhole in Preloge. To so kratki in strmi klanci, ko ob vznožju praktično vidiš vrh. Sledi lažji del skozi Tepanje in Slovenske Konjice, nato pa zavoj v hriboviti svet proti Stranicam in Koroški. Na manj prometni cesti lahko začneš uživati v naravi, si spočiješ oči na zeleni pokrajini - ne pa tudi nog, sploh ko pride zahrbten vzpon skozi Zabork, ki ga redki omenijo.

A ta vsaj ni predolg in sledi mu dolg spust v Vitanje. Ko sva si z Andrejem na bencinski črpalki bidone napolnila z vodo, naju je čakal najtežji del. Šest kilometrov navkreber, od tega dva strmega asfalta mimo table s podatkom o naklonu, 10 odstotkov, proti najvišji točki maratona, Spodnjemu Doliču, z nadmorsko višino 677 metrov. Zakaj, za vraga, Spodnjemu, če pa višje ne gre, naju je spreletelo v času najhujšega trpljenja. "Sprva se mi je hrib zdel dokaj lahek, saj se počasi vzpenja, proti vrhu pa srce začne biti hitreje in na koncu tudi malo zapeče," je vtise na najtežji del strnil Petelinšek.

Utrip se je umiril, ko sva čez prelaz zapustila Štajersko in se spustila na Koroško po dolini med Pohorjem in Kozjakom. Skozi opuščena železniška predora, kjer so uredili kolesarsko pot, naju je čakal še zadnji vzpon dneva, pa čeprav sva bila šele na 65. kilometru. Maraton gre na tem delu po cesti in običajno je v Mislinji okrepčevalna postaja, a če se na pot odpravite sami, raje izberite varnejšo in prijetnejšo varianto po kolesarski stezi. Korošci so za kolesarje lepo poskrbeli in nam kolesarsko stezo s številnimi postojankami in počivališči namenili vse do Otiškega Vrha. Na dolgem spustu proti Slovenj Gradcu in Dravogradu vsakič občutim olajšanje. Toda ne se preveč vdajati vtisom, saj je do Maribora še dolga pot. In čeprav mu pravimo spust po Dravski dolini, je treba krepko pritiskati na pedala z že kar utrujenimi nogami po treh, štirih urah vožnje. Toda s ciljem pred očmi nekako gre, sploh če pozabiš na stoparico in si privoščiš okrepčilo v kakšni lokalni gostilni. Priporočamo, ker pripomore k večjemu nasmehu za fotografijo na cilju.