Na jugozahodu Sardinije, na delu obale, ki ga varuje 132 metrov visoka ostra pečina Pan di Zucchero, boste v skali med nebom in morjem videli vklesan napis "Porto Flavia".
Tovorno pristanišče, inženirski čudež zgodnjega 20. stoletja in spomin na neke druge čase, za vedno vrezan v skalo. V okrožju Masua, kot tudi na celotnem območju Iglesias na Sardiniji, so rudniki pomembno zaznamovali življenje v preteklosti. Danes so ti spomini shranjeni v Muzeju rudarske umetnosti v Masui in Muzeju strojev v Iglesiasu.
V regiji Masua rudarijo že od 17. stoletja, proizvodnja pa je dosegla vrhunec v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Po cinku in svincu, ki so ju tu kopali, je bilo nekoč veliko povpraševanje, modernizacija pa se je odrazila tudi v veliko hitrejšem pridobivanju rud.
Težava je bil prevoz, ki je bil zapleten, dolgotrajen in drag. Iz pristanišča v Carlofortu so po rudo prihajali z barkami, zato je bila vrnitev počasna in nevarna. Tako težke so barke pogosto potonile, slabo vreme pa je povzročilo dolge prekinitve že tako počasnega transporta. Trajalo je nekaj tednov, da so napolnili tovorni prostor parnika, piše portal PunKufer.
Zato so lastniki rudnikov najeli inženirja Cesareja Vecellija za zasnovo pristanišča. Vecelli je za svoj genialni načrt izbral visoko pečino, ki se navpično dviga nad morjem. Odločil se je zgraditi pristanišče v skali. Želel je povezati pristanišče z rudnikom preko sistema predorov. Morje ob vznožju pečine je bilo dovolj globoko, sam kraj ob obali pa dovolj zaveten, da so lahko parnike v njem varno privezali in natovarjali.
Dela so stekla leta 1923. Rudarji in plezalci, ki so delali na tem nevarnem projektu, so z razstreljevanjem skale in uporabo mehanskih svedrov izkopali dva predora v skali, enega nad drugim. Vsak je bil dolg približno 600 metrov in povezan z drugim rovom z devetimi navpičnimi jaški, v katerih je bila shranjena ruda.
V zgornjem rovu je vozil manjši vlakec, ki je pripeljal rudarje iz rudnika. Raztovorili so ga v vertikalna skladišča, od koder so ga lahko prenesli na sistem tekočega traku v spodnjem tunelu. Tekoči trak je tovor pripeljal 7 metrov izven skale, nato pa so ga spustili neposredno na parnik, privezan spodaj. Po želji investitorja je Vecelli nadgradil tudi vhod v pristanišče, ki z obokanimi vrati in obokanimi okni daje vtis, da je starejši, kot je.
Gradnja je trajala manj kot dve leti. Lastniki rudnika so bili navdušeni, ker je novo pristanišče zmanjšalo njihove proizvodne stroške za približno 70 odstotkov, parnik so lahko napolnili v samo nekaj dneh, zato so prepustili Vecelliju, da ga poimenuje. Poimenoval ga je po svoji hčerki Flavii, ki se je rodila leta 1924, pojasnjuje PunKufer.
Porto Flavia je začel propadati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, skupaj z lokalno rudarsko industrijo, v devetdesetih letih je kompleks zaprl vrata. Je del sardinskega Parco Geominerario in je danes v lasti IGEA SpA, javnega podjetja za obnovo in ohranjanje starih rudarskih objektov. Podjetje organizira tudi vodene oglede pristanišča, ki stanejo 10 evrov.
