(INTERVJU) Milan Klančnik: Če je zgodba, se pohorski pisker bolje prodaja

Milan Klančnik je dolgoletni oskrbnik Ruške koče na Arehu na Pohorju. Njegova zgodba je preprosta, kot so preproste zgodbe zagnanih ljudi, ki jim v življenju ni bilo nič podarjeno. Dogovorila sva se za pogovor v četrtek - še pred koncem tedna, ko je bilo na Arehu znova živo, saj je pred cerkvico sv. Areha potekalo letno žegnanje. Dogovorila sva se prek stacionarnega telefona, mobilnik je javljal, da je naročnik nedosegljiv. V tem dogovarjanju sem za trenutek prepoznal nekaj nostalgije po starih časih. Tam sredi visokih smrek, med šumenjem severnega vetra, ki vleče čez poseke, je še torej mogoče najti Pohorca brez mobilne povezave, interneta, ki mu je malo mar za Google ...?
"Ne, ne. Tudi sam sem tistega dne premišljal, zakaj je moj mobilni telefon tako tiho. Potem sem ugotovil, da je z njim nekaj narobe. Moral sem ga ugasniti in ponovno zagnati. Pa je spet delal. Ne morem reči, da smo komunikacijsko odrezani od sveta. Zveze na Arehu resda niso najboljše, a delujejo."
S poskusi nostalgičnega uvoda na začetku pogovora še kar nisem odnehal. Razgled po okolici, na višini 1250 metrov nad Dravsko dolino je fantastičen. Ljudje ga nedvomno prepoznajo, ko se ustavijo na Arehu. Jih to vsaj za trenutek tudi nekoliko umiri, ko na svet tja do Boča in Donačke gore pogledajo iz drugačne perspektive?
"Ko je vreme lepo, se z Areha vidi vse do zagrebškega Sljemena. Pozimi tako skozi okno našega doma gledamo smučišče na Medvednici. Razgled je dober tudi po Dravski dolini. Ljudje iščejo točke, kjer se lahko sprostijo, se za trenutek prestavijo v druge kraje. Saj tudi ni preprosto pojasniti, zakaj ljudje hodimo v hribe. A ko prilezeš na vrh, ti takoj postane jasno. A da bi mi tukaj na koči goste posebej opozarjali na tovrstne posebnosti, tega ne bi upal trditi. Tudi časa za to ni, običajno imamo goste, ki se pri nas ustavijo za kosilo, za nekaj ur."
​Koliko so gostje pri naročilih pripravljeni upoštevati to posebno okolje, so kaj bolj prizanesljivi do vas pri naročilih? Je ta komunikacija bolj sproščena, je več tolerantnosti, kot je poznamo v dolini?
"Imam občutek, da so v dolini celo bolj potrpežljivi, kot so pri nas. Ugotavljam, da se našim sodobnim izletnikom pogosto zelo mudi. Gredo na izlet, pa nimajo časa! Izlet s tem izgubi svoj namen. Na koči sem že 32 let - planinarjenje je v tem obdobju doživelo preobrazbo. Nekoč so jim bile enolončnice povsem solidna izbira, medtem ko danes gostom ponudimo tri različne enolončnice, pa nas vprašajo: Kaj drugega pa nimate? Ljudje postajajo vse bolj zahtevni; no, stare generacije manj, mladina je pri tem daleč spredaj. Zahtevajo tudi pice, moderne jedi."
In tako se na vašem dnevnem meniju znajde gostinska klasika: goveja juha, dunajski zrezek s prilogo, solata, sladica.
"Če hočemo preživeti, moramo sestaviti menije, s katerimi zadovoljimo osnovne okuse. Gostinec, ki bi se odrekel dunajskemu zrezku, bi si skopal jamo. Saj slišimo očitke: Samo zrezke znate ocvreti. A 70 odstotkov naročil gostov so dunajski. Ne poznam gostinca, ki bi ukinil nekaj, kar gre najbolje. Jedilniku tudi nekaj dodamo - mi smo dodali predvsem divjačino. Veliko prodamo gobove juhe z žganci in pri nas gostje dobijo pohorski pisker. To so stvari, ki so tukaj tudi na jedilniku, vse pa je rezultat prilagajanja povpraševanju."
Ali vsaj obžalujete dejstvo, da se je klasična hrana prebila tudi v planinske koče?
"Ma ... dunajski zrezek je bolj preprosto pripraviti, z njim imamo tudi najmanj stroškov. Težje je pripraviti enolončnico. Z njo je več dela, v njej so raznovrstne surovine, ki zahtevajo več denarja."
Omenili ste divjačino. ​Srnjadi seveda ne uplenite kar v gozdu za nami?
"Nisem lovec, so pa me nagovarjali k temu. Nimam časa, hkrati pa tudi ne bi mogel streljati živali. Čeprav mi je znano, da lovstvo ni samo streljanje. Saj se srne kdaj pasejo tudi na travniku pri naši koči. A da bi katero kar pokončali, to ne gre. Divjad je treba odkupiti od lovske družine, kjer pa ne morejo pritisniti veterinarskega pečata o neoporečnosti mesa. To je treba še dodatno plačati. In divjačino bi dobili s kožo, meso bi bilo treba šele izrezati ... Tako nam divjačino na Pohorje vozi firma iz Nove Gorice."