Še vedno je najstnik. Pa je že Mariboru po skoraj 30 letih prinesel naslov državnih prvakov, z reprezentanco osvojil naslov evropskih podprvakov, se prebil v italijansko ligo, polno zvezdnikov, in tam po petih krogih že zaseda prvo mesto po doseženih točkah – kar 110 jih ima na računu. Nič čudnega, da Roka Možiča primerjajo z Luko Dončićem – ne nazadnje si ga je želela cela Evropa, a odločil se je za Verono, kjer je pričakal tudi Večerovo ekipo, ji razkazal mesto in si vzel čas za obsežen intervju. Odprt in zgovoren, česar smo novinarji bolj vajeni od izkušenih športnih veteranov, je bil že prej. Zdaj, ko prvič v življenju živi sam, in to v tujini, iz nadobudnega mladeniča zori v moža, ki si želi v mestu ustvariti šampionsko moštvo. Če mu je uspelo v rojstnem kraju, zakaj mu ne bi še v mestu Romea in Julije?
Rok, dober mesec ste v Italiji. Kako se znajdete tukaj?
"Preden sem se odločil prvič oditi v tujino, me je bilo malo strah. Po septembrskem evropskem prvenstvu sem imel le kak dan ali dva prosto, potem me je pa že trener klical, da je treba priti in da je čas, da začnem trenirati. Nekoliko sem se bal, kako se bom znašel. Prvič sem sam zaživel. Vse je bilo novo: okolje, soigralci, trener, tudi jezik. A zaenkrat je vse super. Dobro se počutim. Verona mi je že domače mesto. Tudi italijanščina mi ni več tako tuja. S soigralci sem se spoznal in se zelo dobro razumemo. Vsi so fajn. Mlada ekipa smo. Mislim, da me čaka čudovito leto, morda še kaj več. Pogodba me sicer veže za dve leti."
Že lani ste dozoreli za odhod v tujino, a ste raje malo počakali …
"Ja, lani, pa tudi že prej sem imel ponudbe, da bi šel v tujino. A prava odločitev je bila, da sem šel letos. Lanska sezona je bila pestra tudi zaradi koronasituacije. Kolikor sem se pogovarjal, so morali biti v Italiji vsi doma, ukrepi so bili zelo strogi, tako da ne bi imel veliko od življenja. Tako sem bil še eno leto doma, osvojili smo državno prvenstvo, vse skupaj se je odlično izšlo in lahko rečem, da sem v Sloveniji dosegel vse in lahko grem v tujino."
Želeli so si vas praktično povsod. Kako to, da niste šli denimo v Rusijo, kjer so, če se ne motim, celo malo bogatejše ponudbe?
"Rusi vselej ponujajo malo več kot v Italiji, saj vedo, da je v Italiji vendarle lepše življenje in dobra liga. Rusija je vseeno Rusija, zelo oddaljena je. Zame bi bilo kar težko, da bi prvo leto tujine preživel v Rusiji. Daleč od doma je, sam bi bil tam, zanje je tudi angleščina kar težava, večino v ekipah sestavljajo Rusi … Prvo leto mi ni bilo pomembno finančno stanje, zato sem se raje odločil za bližino doma."
Kako to, da ravno Italija? In zakaj prav Verona?
"Ko sem bil mlajši, sem si vedno želel igrati v Italiji. To je bila moja otroška želja. Obenem je Verona blizu, do doma imam štiri ure. Oče je lahko tukaj vsak vikend. Če se karkoli zgodi, smo blizu. Sprememba torej ni bila velika. Italijansko življenje je dokaj podobno slovenskemu. Italijansko že veliko razumem, govorim pa bolj tako. Italijanska liga je pa znana po tem, da je med najmočnejšimi na svetu."
Ne nazadnje v njej igrajo poljski Kubanec Wilfredo Leon, Francoz Earvin N'Gapeth in številni drugi svetovni velezvezdniki. Koliko je to vplivalo na vašo odločitev?
"Ja, ko sem izbiral med klubi, sem imel toliko ponudb, da sem se odločal, ali naj igram s temi zvezdniki ali proti njim. Odločil sem se za slednje. Tu so Leon, N'Gapeth, Američan Matt Anderson, Italijan Simone Gianelli, Argentinec Luciano De Cecco … Sami superzvezdniki svetovne odbojke. Mislim, da je tu nivo najvišji na svetu. Vesel sem, da lahko nastopam in se borim proti njim. Upam, da jih bom lahko tudi premagal."
Po svoje ste vse premagali v individualnem dosežku, po številu doseženih točk. Prvi ste na tej lestvici v italijanski ligi. Ni slabo, ne?
"Vrhunsko! Najboljši med najboljšimi! Vsi superzvezdniki so tukaj, na koncu sem pa jaz po petih tekmah na točkovnem vrhu. Sicer vedno ekipne dosežke postavljam pred posamične, a lepo je pogledati na to lestvico in razbrati, da sem po petih krogih dosegel največ točk, in to z zelo visokim odstotkom uspešnosti. Očitno igram vrhunsko. Upam, da se bo to le nadaljevalo in da začne tudi ekipa redno zmagovati."
Čeprav vsi vemo, da sodite med najperspektivnejše odbojkarje na svetu, najbrž nihče ni pričakoval, da se boste tako hitro aklimatizirali in zasidrali na vrh lestvice po točkah.
"Vsi pravijo, da je prvo leto v Italiji težko. A, zaenkrat se znajdem vrhunsko, vsako tekmo igram dobro, z ekipo se razumem in nikogar me ni strah. Tudi naš trener poudarja, da smo mladi in da naj uživamo v igri, naj nas ne bo strah, saj na nas ni rezultatskega pritiska. Ne nazadnje to ni fizični šport – mi smo na svoji strani igrišča, oni na svoji. Zakaj bi se koga bal? Redkokdo je pričakoval, da bom začel tako udarno, a sam sem vedel, da sem dovolj kakovosten in da se ne bojim nobenega. Rad delam, kar delam. Uživam v odbojki. Če se bom dobro počutil, vem, da sem lahko eden najboljših, kar tudi prikazujem."
"Eden od menedžerjev je, še preden sem šel v tujino, napovedal, da me bodo do sredine sezone klubi že spet klicali. Niti on pa ni pričakoval, da bodo že po petih krogih nove ponudbe na mizi. A jaz ostajam v Veroni. Moja želja je, da bi se tu zgradila močna odbojkarska ekipa. Tako je bilo v Mariboru, ko nas je celo mesto podpiralo in ko so ljudje začeli verjeti v zgodbo. Verona doslej še ni osvojila ničesar večjega, nima še naslova prvaka. To je ena od mojih želja – da bi s prvim klubom v tujini že osvojil naslov prvaka."
Ideja me spominja na Dallas, ki gradi zgodbo okrog Luke Dončića. Z njim vas pogosto primerjajo. Najbrž vam to zelo godi?
"Mi kar prija ta primerjava. Je pa malo nerealna. Seveda si želim biti nekoč takšen zvezdnik, kot je Luka. Na nek način sicer že postajam zvezdnik. A on je bil pri 16 letih že v članski ekipi Reala, navduševal v evroligi, postal MVP, zdaj blesti v NBA, je eden najboljših na svetu … Primerjava mi je všeč in upam, da bom nekoč res Luka Dončić slovenske in svetovne odbojke."
Pravite, da se že počutite nekoliko zvezdniško. Na kak način?
"Ko sem prišel v Italijo, sem bil zanje neznanec. Nihče ni vedel, kdo sem, čeprav smo proti Italijanom igrali finale evropskega prvenstva. Italijani se ne ukvarjajo preveč s Slovenijo. Tudi soigralec Brazilec Rafael se čudi, da nas je samo dva milijona, pa toliko vrhunskih športnikov. A če se vrnem k vprašanju – zdaj si že ustvarjam ime tu v Veroni. V nedeljo se je prvič zgodilo, da je komentator vzklikal moje ime. Zakričal je: 'Rok!', občinstvo mu je odvrnilo: 'Možič!' Tovrstno skandiranje je bolj značilno za nogometne tekme, ko nekdo zabije gol. Ljudje vidijo, da sem nekaj posebnega in da lahko v prihodnje s to ekipo naredimo nekaj za to mesto."
Kar pet tekem je trajalo, da ste prišli do prve zmage. Kaj je razlog?
"Imeli smo težak razpored. Igrali smo denimo s Trentinom, Perugio in Lubejem, ki sodijo med najboljše ekipe. Prav tako smo mlada ekipa. V določenih ključnih trenutkih se še ne znajdemo. Kot da nas je strah. Če je na nasprotni strani Wilfredo Leon, se zdi, kot da se zadovoljimo tudi z enim osvojenim nizom."
Pa ne spomnite soigralcev, kako ste Slovenci v polfinalu EP premagali Poljake in kako neviden je bil Leon?
"Vsak športnik ima drugačen karakter. Eni pač nimajo samozavesti. A je tudi Leon le človek kot mi. Zakaj ga ne bi mogli premagati, čeprav je osvojil že vse mogoče in ima boljše fizične predispozicije? Strah nas je prevzemati odgovornosti, no, jaz s tem nimam težav. Soigralci in podajalec so že ugotovili, da mi lahko zaupajo v ključnih trenutkih. V Italiji so vse ekipe dobre, zato ni šokantno, da smo prve štiri tekme izgubili. Trenutno še nismo na nivoju, na katerem bi lahko bili. A sem vesel, da smo zmagali prvo tekmo. Mislim, da bomo zdaj lažje zadihali, stopnjevali formo in začeli premagovati na papirju močnejše nasprotnike."
Čemu pripisujete to, da že v najstniških letih prevzemate lidersko vlogo? Tudi v medijskih aktivnostih delujete odprto in suvereno, česar smo bolj vajeni od veteranov, kapetanov ekip …
"Že v nižjih kategorijah sem v odločilnih trenutkih želel prevzemati to vlogo. Če me je oče ob začetnem udarcu za niz zamenjal, sva se znala grdo skregati. Enostavno sem želel zaključiti tekmo. Enako je zdaj. Nikogar se ne bojim. Treniram na sto odstotkih, želim si zmagovati … Očitno imam v ključnih trenutkih nekaj več kot drugi, da si želim prevzemati odgovornost. Morda to spada h karakterju – eni imajo, drugi ne. Eni lahko le korektno opravljajo svoje naloge in je to to, drugi pa naredijo še kaj več in potegnejo voz v ključnih trenutkih. Morda me je deloma tega priučil oče, tudi sam pa se želim le igrati odbojko. Odbojka je šport, šport pa je igra."
A ko ste prišli v Verono, ste bili zanje "le" srebrni z evropskega prvenstva, ki ga je osvojila Italija. Je bilo na ta račun kaj šal?
"Pričakoval sem več tega. A v klubu je le en igralec iz te šampionske ekipe, bloker Lorenzo Cortesia, ki pa ni kaj veliko igral. Ko je v nedeljo prilepil en dober blok, sem mu dal roko in ga zbodel: 'Naj se ve, kdo je evropski prvak!' Malo šale je na ta račun, a v ekipi se o tem ni veliko govorilo."
So pa v klubu gotovo pokazali ponos, da imajo srebrnega z EP?
"Ja, imamo torej zlatega in srebrnega z minulega EP, obenem pa še zlatega odbojkarja s SP do 21 let. So kar ponosni na tri igralce z medaljami z največjih tekmovanj."
Koliko ste med sezono v stiku z drugimi reprezentanti? Se kaj vidite, slišite, imate skupino na družbenem omrežju WhatsApp?
"Imamo skupino WhatsApp, kjer se bolj zafrkavamo na račun eden drugega. Seveda tudi čestitamo drug drugemu ob zmagah in podobno. Vse, ki so igrali tukaj, pa sem pred odhodom v Italijo veliko spraševali. Zdaj me oni sprašujejo, kako je. Največ sem na zvezi z Janom Kozamernikom, Sašem Štalekarjem, Dejanom Vinčićem, s katerim sva si na EP delila sobo."
V Italiji so na neki točki v svoji karieri igrali skoraj vsi reprezentanti. Gotovo ste dobili ogromno informacij?
"Seveda. Veliko sem se posvetoval s Tinetom Urnautom, ki pozna trenerja. Tudi s Klemnom Čebuljem, ki je iz ACH-ja šel v Italijo in mi svetoval, naj se odločim za klub, kjer bom veliko igral, saj je to najbolj pomembno. Veliko mi je povedal tudi Kozamernik. V Veroni so igrali denimo Tonček Štern, Alen Pajenk, Mitja Gasparini … Vsi ti vedo, kakšno je življenje tukaj. Vsi so ga hvalili in dodali, da če bom veliko na igrišču, se mi bo gotovo obrestovalo."
Ali ste s soigralci že razmišljali tudi o SP 2022, ki bo v Rusiji? Boste ostali v letošnji zasedbi?
"Kaj veliko proti naslednjim reprezentančnim akcijam še nismo pogledovali. Zdaj se osredotočamo na klubsko sezono. Ampak ja, čaka nas svetovna liga, tokrat v nekoliko drugačnem formatu. Trajala bo celo še malo dlje, menda s štirimi turnirji. Nato pride SP. Upam, da ostanemo v isti postavi in da se ne bo nihče odločil za reprezentančno upokojitev. Moramo tudi videti, kaj bo s trenerji. Kolikor vem, jim poteče pogodba. A verjamem, da je zveza zadovoljna z rezultati, zato se morda odloči za podaljšanje. Sam sicer nimam nobenih informacij."
Ali še kaj spremljate nekdanje soigralce pri OK Maribor?
"Veliko. Sem tudi na tekočem, kako poteka liga. Začeli so dobro, na osmih tekmah osvojili osem zmag. Potem je pač prišel ACH. Ko je le mogoče, spremljam tekme. S trenerjem Sebastijanom Škorcem sva veliko na zvezi. Vsake toliko se slišiva, saj ga zanima, kako se imam tu, mene pa, kako je pri njih. Maribor je moj dom in nanj imam lepe spomine."
Koliko pa imate obiskov iz Maribora?
"Zaenkrat sem kar vesel. Na prvo tekmo proti Trentinu je prišel oče, tudi na naslednjo je prišla družina, minuli vikend pa teta, stric, sestrični, tudi babica in dedek sta si prišla ogledat Verono. Tu so bili tudi prijatelji. Še na vsaki domači tekmi doslej sem imel podporo iz Slovenije. Res sem vesel, da se pripeljejo štiri ure daleč in me podpirajo. Bo pa 26. decembra, če bodo zdravstvene razmere dopuščale, organiziran avtobusni prevoz s 50 navijači na tekmo proti Trentinu."
Letos bo mogoče vrhunsko odbojko gledati tudi v Mariboru, na tekmah lige prvakov. Kolikšne možnosti za kakšno presenečenje ima vaš nekdanji klub?
"Zagotovo so možnosti. Ekipa ni slaba. Ima dobre posameznike. Proti močnim nasprotnikom vedno igraš bolje. Nasprotniki pač so, kakršni so. Maribor je dobil lanske zmagovalce lige prvakov, poljsko Zakso, zmagovalce italijanske lige, Lube Civitanovo, in trenutno prvo ekipo Rusije Novosibirsk. Na žalost Maribor ni imel sreče pri žrebu, a mislim, da bo mariborskim odbojkarjem zelo fajn igrati proti najboljšim klubom na svetu. Verjamem, da lahko presenetijo, vzamejo kakšen niz ali celo točko."
Koliko vas pogrešajo na igrišču?
"Kolikor slišim po nekaterih izjavah, kar malce jokajo za menoj, da bi potrebovali koga, ki bi v ključnih trenutkih prevzel odločilno vlogo. Vesel sem, da o meni govorijo samo dobro in da me pogrešajo. To pomeni, da sem dal veliko Mariboru in tej ekipi ter da sem bil eden najpomembnejših členov. Zdaj so ostali brez mene, a ekipa je vseeno dobra, s kakovostnimi posamezniki. Zanje se ne bojim. Moja pot je bila takšna in vesel sem, da sem se tako odločil. Zdaj je čas za nove cilje in grem novim zmagam naproti."
Ena od življenjskih zmag je tudi zaživeti samostojno v tuji deželi. Kako se znajdete med vsemi gospodinjskimi opravili, za katera so prej poskrbeli starši?
"Na začetku je bilo malo nenavadno; prideš domov, pa nikjer nikogar. Vse moraš opraviti sam. Hotela mama več ni, da bi me čakala večerja, ko pridem s treninga. Je pa v klubu vse super organizirano. Imam dva topla obroka na dan. Po dopoldanskem treningu naročiš hrano, ki ti jo kar pripeljejo v dvorano in si jo odneseš domov, zvečer še kaj pojemo v restavraciji. Z zajtrkom nimam težav, že prej sem si ga doma sam pripravljal. Najraje imam jajca s pršutom in kruhom. Pomembno se mi zdi nekaj dobrega pojesti za zajtrk. Moram pa sam čistiti, pomivati, prati perilo … A si sam svoj šef. Če se ti v nekem trenutku ne da, ne bo nihče kompliciral. Nihče ti ne gnjavi. Morda je včasih malo dolgčas, a mi je kar všeč takšno življenje in sem se že privadil nanj."
Kako si krajšate prosti čas, kolikor ga imate?
"Fajn je, da je v klubu dokaj mlada ekipa. Ko imamo prost dan, se slišimo, družimo. Večina soigralcev živi v istem bloku, kjer imajo svoja stanovanja. Vsi živijo sami, tako da se pri nekom zberemo in se družimo, po navadi ob videoigricah. Blizu je Gardsko jezero, tako da sem bil ob lepih dneh že trikrat tam – enkrat s starši, dvakrat s soigralci. To zna biti prijeten izlet."
Klub torej poskrbi za hrano, stanovanja … Je velika razlika v primerjavi s slovenskimi klubi?
"Moram reči, da je. Pozna se, da je to popolnoma profesionalen klub. Zaposlenih je veliko ljudi, ki se ukvarjajo samo s tem. Tudi v Sloveniji se razmere izboljšujejo. V Mariboru je vsako leto boljše. Je pa Italija vendarle korak spredaj. Denimo po vsakem treningu nas čakajo beljakovinski napitki in sadna solata, na voljo so štirje ali pet maserjev, tako da si hitro na vrsti. V Mariboru smo imeli samo enega in moral je zmasirati vse, ki so to potrebovali."
