Še pred novembrsko katastrofo so pristojni govorili, da več kot 160, morda 180 intenzivnih postelj ne bomo zmogli. Zdravstveni minister Janez Poklukar je pri teh številkah napovedoval zaprtje države. Pa se potem to, ne glede na pričakovanja, na tisti nočni petkovi seji ni zgodilo. Zakrožile so govorice o odstopu ministra, a se je na koncu le sprehodil do konferenčne mize in podal argumente za mlahave ukrepe, ki naj bi preprečili scenarij iz Bergama. Našteval je doslednejše upoštevanje in nadziranje pogoja PCT ter pogostejše testiranje.
A številke so rasle. Prišli smo krepko čez 160 in tudi čez 180 intenzivnih postelj. In zgodilo se ni nič. Nič na ravni ukrepanja, veliko pa na ravni koordinacij znotraj bolnišnic. Vpoklicali so mnoge. Pravijo, da zdaj pa res vse, ki lahko pomagajo. Prišli so zdravniki in sestre z vseh oddelkov in iz vseh zdravstvenih ustanov, pripravili so sezname koncesionarjev in zasebnikov. Na pomoč so prišli dijaki in študentje. V naslednjih dneh bodo sledili še zdravstveni delavci iz vojske. Pa številke še kar rastejo. Včeraj je delež pozitivnih testov prvič presegel polovico in nič ne kaže, da bi se priliv v bolnišnice umirjal.
Prihajajo opozorila, da več ne bodo zmogli, da se obravnave že krčijo in da se bodo v prihodnjih dneh še bolj. Že zdaj tako na primer ne potekajo programi ortopedije in revmatologije, ob morebitnem širjenju covid oddelkov pa bi lahko ustavili celo onkologijo. To bi imelo najhujše posledice. Še huje bi za zdravstveno osebje bilo, če bi se morali odločati o tem, kateremu covidnemu bolniku dati pomoč in kateremu ne.
Oskrba je že zdaj slabša, kot bi morala biti. Vsak bolnik na intenzivni terapiji je v idealnih razmerah deležen zdravnika in dveh medicinskih sester. Zaradi pomanjkanja kadra teh zdaj nima. In osnovna matematika pravi, da z vsakim bolnikom več na isto število osebja standard pač pada, ne pa raste. Pada, dokler ne pade, propade. Kolapsira. In padal bo še nekaj časa, saj se bo morebitna umiritev epidemije v bolnišnici poznala šele po dveh tednih. To pomeni, da bi bilo stanje v bolnišnicah, če bi čez en teden dosegli plato, kaotično še do Miklavža. Nato bi sledila postopna razbremenitev, a razmere bodo zagotovo ekstreme še večji del decembra.
Mi pa še naprej iščemo zgornje meje. Skrajni limit iztrošenega kadra, zadnji še razpoložljiv respirator in potrpljenje tistih, ki čakajo na pomoč. Zdaj spet dvigujemo število intenzivnih postelj - tokrat na 280. Na račun koga? Morda na račun otroka, ki se mu bo nepričakovano razlil slepič, morda na račun prijateljice, ki bo udeležena v hudi prometni nesreči, ali očeta, ki čaka na tako nujno onkološko zdravljenje. A kar najbolj skrbi, je brezbrižnost, ki ostaja in bo pri večini ostala, dokler se v čakalni vrsti šotora pred urgenco ne bodo znašli sami ali dokler ne bo eden od njihovih bližnjih prikrajšan za nujni poseg. Pa še takrat bodo razloge iskali drugje. In to je največja tragedija četrtega vala epidemije, ki žal ne pozna meja mogočega.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
