Tatjana Vrbnjak
Se kdaj počutite osamljeni? To je eno od stotih vprašanj, ki jih ob svojem prvem obisku na domu starejšim ljudem postavijo prostovoljci programa Starejši za starejše, ki ga že vrsto let vodi Zveza društev upokojencev Slovenije. In odgovori? Kar pet odstotkov anketiranih se pogosto počuti osamljenih, 22 odstotkov občasno, 65 odstotkov nikoli, devet odstotkov pa jih na vprašanje ni odgovorilo.
Nekateri se sploh ne družijo
Osamljenost je neljuba spremljevalka tistih, ki nimajo stikov ali imajo redke stike s svojci, sorodniki, prijatelji. Večina starejših od 69 let (83 odstotkov vseh) ima dnevno ali tedensko stik s svojimi otroki, vnuki, starši, a pet odstotkov ima z njimi stike redkeje, dva odstotka nikoli. Podobno velja za stike s sosedi: štiri petine starejših se jih s sosedi sreča dnevno ali tedensko, 17 odstotkov redkeje, trije odstotki starejših nikoli. Zgovorni so odgovori na vprašanje, ali se starejši družijo s prijatelji: le 39 odstotkov se jih druži redno, 41 odstotkov včasih, kar devet odstotkov pa se jih ne druži, iz česar je mogoče sklepati, da trdnejših socialnih vezi zunaj svojega družinskega in sosedskega kroga sploh nimajo.
Osamljenosti se je mogoče izogniti, a je treba za to tudi nekaj narediti
Veliko starejših nima trdnejših socialnih vezi zunaj svojega družinskega in sosedskega kroga
Obiskujejo starejše od 69 let
Prostovoljci programa Starejši za starejše obiskujejo starejše od 69 let, in to ne glede na to, ali so člani društva upokojencev ali ne. »Namen prvega obiska je ugotoviti, kako starejši živijo - v kakšnih pogojih, ali potrebujejo kakšno pomoč, ali so osamljeni in podobno. Če ugotovimo, da potrebujejo pomoč, pomagamo, če to dovolijo. Sodelujemo s Centrom za socialno delo, patronažno službo, Rdečim križem, Karitasom. Kar veliko starejših dobi pakete Rdečega križa, Karitasa, ki lahko tu in tam komu plačajo kakšno položnico za elektriko, drva, da ljudje niso na mrzlem. Največ, kar lahko pomagamo, pa je druženje: pridemo na obisk, predvideno je za eno uro, a tam obsedimo dve uri in ljudje so srečni, presrečni. Prostovoljec lahko, če to sam želi, naredi tudi kakšno malo 'uslugo' - starejšega spremlja k zdravniku ali ga poveže z nekom, da ga spremlja, gre z njim na sprehod, mu kakšno malenkost prinese iz trgovine ali pa kaj odnese na pošto ipd.,« razlaga Zdenka Gajzer in ugotavlja, da pa starejši najbolj pogrešajo »pogovor in to, da jih nekdo z zanimanjem posluša. Večina se nas tako razveseli, ko pridemo na obisk, da je to za nas najlepše in nam daje elan za delo za naprej.«
Najprej je treba premagati nezaupljivost
A najprej je treba premagati nezaupljivost. Prostovoljci, ki delujejo v mestu, pogosto doživijo, da jim starejši ne odprejo vrat. »Tudi na deželi se že pozna, da ljudje neradi odpirajo vrata ljudem, ki jih ne poznajo. Še zlasti težko 'pridemo' do tistih v večjih naseljih, ki so priseljeni. Veliko starejših 'se boji' obiskov akviziterjev in drugih, ki trkajo na vrata in ponujajo to in ono. Zato prostovoljci programa Starejši za starejše svoj prvi obisk vedno vnaprej napovemo s pisnim obvestilom, ki ga vržemo v nabiralnik, zapišemo tudi telefonsko številko, kamor lahko pokličejo, če jim čas obiska ne ustreza ali pa obiska ne želijo,« pravi Gajzerjeva, ki je tudi koordinatorka programa v občini Hoče - Slivnica.
Redno se srečuje le dobra tretjina članov
Veliko starejših ni včlanjenih v društvo upokojencev ali so včlanjeni, vendar v društvu niso aktivni, ugotavlja Zdenka Gajzer. "Na primer naše društvo upokojencev v Hočah ima 690 članov, vendar tu živi 940 starejših od 69 let. Aktivnih članov društva, ki se redno srečujejo, je približno dobra tretjina: k telovadbi jih hodi 40 do 50, večinoma ti isti hodijo na izlete in na sprehode - deset gor ali dol, nekateri člani se ukvarjajo s športom - največ z balinanjem, nekaj tudi z ročnimi deli, se kulturno udejstvujejo - in to je to. Enkrat letno se upokojenci srečajo na občnem zboru, ki se ga udeleži med 200 in 230 članov. Poverjeniki društva upokojencev obiščejo tudi svoje člane stare 80 in 90 let ob praznikih in jubilejih, jih obdarijo s skromnimi darili," pravi Zdenka Gajzer.
