Prismojeni profesorji bluesa

Kako zelo Hilda teče. Šprinta, galopira, zradira. Laufaj, Hilda, laufaj. Mhm, tista Hilda. Tista, ja. Sploh pa: Jimi Hendrix je živ, zdrav in je v petek soliral v Satchmu. Ni čudno, da je Pero Lovšin v Bohinju edini kupil njihovo majico. Ali da je eden od novinarjev zavidljivejšega EMŠA v Kinu Šiška končal na urgenci, ker je predolgo vztrajal na njihovem koncertu. Jebiga, zlomil si je hrbet.
Res je, ko igrajo Prismojeni profesorji bluesa, se ti lahko zlomi tudi hrbet. Backbreaking, kot temu rečejo Američani. Ker tako zelo radi špilajo, tako dolgo, tako nabrito, tako retro, a tako tukaj in zdaj. Ni čudno, da jim na festivalih krilijo, mahajo, vpijejo, da je bilo tiste njihove ure konec že kako uro nazaj. "Veš, kolikokrat ima Julijan zaprte oči, solira, organizator pa krili za njim? Haha!" se režijo. No, ko so Prismojeni profesorji bluesa nastopili minuli petek v mariborskem Satchmu, je krilila zlasti publika. Navdušeno. Še bi, še. Ni težko videti, zakaj je to band, ki mu je - ratalo. Karkoli že naj bi to danes pomenilo. Ampak še vedno pomeni ogromno.

Od skednja do Gallusove

Deset let bo, kar so band. Deset let, pa se vprašanje, sploh za relativno mlad band, ki grize kitare, še vedno sliši blasfemično: kako prideš do Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kjer jih 24. marca čaka jubilej? "Hm. Z idejo, dušo, s tem, kar rad igraš. Ne vem. Morda zato, ker smo igrali pet, šest let po ulicah, vsepovsod, ne samo po Sloveniji ...?" si je skušal v zaodrju Satchma pred koncertom pojasniti Miha Erič. Nagajivi brki, še bolj nabrit pogled. Tuhtal je, iskal odgovor. Napolnili so Kino Šiška, nafilali so Križanke in v petek so v Satchmu imeli zavidljiv obisk že pol ure pred začetkom špila, kar danes ni ravno samoumevno. Namesto da bi oni priganjali ljudi, naj pridejo s cigarete na špil, se je priganjalo njih. Še sami ne vedo točno, kako in kdaj so postali band, ki nima singla, ima pa ime, za katero ste najbrž že slišali. Če niste, pa še boste.
"Dvorana te prav nič ne omejuje. Pač rock'n'roll. Kot tukaj ali kjerkoli drugje," se podajo vsakič znova prodajat dušo vragu. Saj za to gre, za kjerkoli drugje. Leta 2016 so imeli 167 koncertov. Sto sedeminšestdeset. Doma in tujem, vendar predvsem doma. Če imaš v Sloveniji toliko špilov, si igral vsepovsod in nikjer hkrati. V desetih letih so igrali tam, kjer so igrali že vsi, in tam, kjer ni igral še nihče. "Saj se kdaj tudi odrečemo, vendar odločamo se prav glede na prostor in energijo okolja, zlasti ljudi, ki te povabijo. Ampak glede na to, da se s tem preživljamo, ne gremo več igrat za sendvič." O, ja. Kultni rock'n'roll sendvič. Ki najprej, kot se zasmejita brata Erič, seveda ni sendvič. Sendvič je bil v Satchmu pica, čisto na začetku je bil samo pijača in potni stroški. "Hrana je prišla kar precej kasneje, ampak to je bilo še v časih, ko smo študirali. Sicer pa smo se raje posvetili pivu kot sendviču."
Da dobiš sendvič, se moraš nagarati. Da dobiš pico, se moraš cijaziti po Prešercu. Nikoli ne bodo pozabili, kako so se cijazili gor in dol po Tromostovju. Z malimi ojačevalci in velikimi sanjami. Ampak niso samo sanjali, temveč to živeli, saj pa so točno taki tudi videti. Razcapano ambiciozni, zmršeno nadobudni. Nekaj med boemi, nomadi, hipiji in klasičnimi rockerji. In koliko je sploh canknilo denarja na Tromostovju? "U, zelo odvisno. Od 100 do celo 300 evrov poleti, če je bilo zelo veliko ljudi. Ko smo začeli ta velike ojačevalce nositi ... je šlo pa zares. Redko je kdo težil, le ena starejša gospa."
Najbrž ni edina, kaj pa starši, sorodstvo, prijatelji? Danes je še manj v praksi, da sine reče, ej, mami, jaz bom rock zvezda. Še manj, da bi nekdo šel s kitaro v London ali z bandom v - Ameriko. Spat po tleh, na kavčih, pri Katji Perat, profesorjih, igrati pač kjerkoli, za penzioniste ali ščurke. Od kod izhaja ta logika enosmerne vozovnice na poti do kariere? "Že ko smo kot mulci igrali punk," se zdaj razgovori kitarist Julijan, "smo nekako vedeli, da bo folk začel skakati že pri prvem riffu in da se bo nekaj zgodilo."

Pljuča vrgel ven

Bam. In se zgodi. Ko začnejo Prismojeni profesorji bluesa svoj epopejni špil, ki traja od ene ure do desetih let, se njihovi energiji ne da izogniti. Zintrigirajo, pravijo temu sami. "To je pesem o nas - igramo tam, kjer nihče drug ne!" in podobne so streljali iz odra. V angleščini, ki v njihovem primeru ne deluje ne kot izgovor, še manj kot pobeg. "That's why I sing the fucking blues!" so rohneli iz odra. Miha Erič je vrgel pljuča ven pri orglicah, Julijan Erič je pokopal svet s psihedelično kitaro. Ruži, kako to ruži. Ampak ruži z ritmom, melodijo, za boke. Ne igrajo oni teh komadov, komadi igrajo njih.
Pa kako jim uspeva v teh električni kitari in rock'n'rollu nenaklonjenih časih? "Vedno se mi je zdelo, da v Sloveniji, ko sem se učil kitaro, nisem našel vzornikov, da bi črpal iz prve roke. Zato sem poslušal plošče. Vsi smo jih. In potem greš špilat že samo zato, da te ljudje spoznajo. Naslednjič pa boš morda že kaj zaslužil." Publika, ki jih spremlja, je stara od 16 do 70 let. In žensk ne manjka, tudi v Satchmu jih ni. Ali kot mi je zinil eden od mariborskih producentov: "Na blues pridejo vedno lepše bejbe kot na jazz. Zakaj? Ker njihovi tipi doma poslušajo - jazz." Dober vic.

Polka in valček

Učbenika, kako uspeti danes s tako glasbo, pri nas ni. Sami ga pišejo sproti. "Imeli smo srečo, da so nam pomagali naši starši," se zahvaljuje basist Miha Ribarič. Ko so se izkazali, dali vse od sebe, so povabila še prihajala, vse pogosteje, od povsod. "Videli smo toliko različnih subkultur po Sloveniji, ampak vedno prepoznaš eno: če je žur, je žur," priznava Julijan. Izšolala jih je Metelkova, kjer so igrali tako notri kot zunaj. "Oželi smo ljudi, o-ž-e-l-i!"
Za Maribor fantje pravijo, da ima publiko, ki posluša, dovzetna da je do glasbe, ni ji vseeno. In res je bilo tako. Sofisticirana publika, pravi temu Miha Erič. Prisluhnili so jim, gledali, vpijali, grizli te solaže, prehode, krike, energijo. Pomaga, da pojejo pravzaprav vsi štirje, izmenjanje, čeprav je bobnar Zlatko tisti z najbolj markantnim, prepoznavnim, vražjim, vudujevskim glasom. "Pa Satchmo, glej, kako legendaren plac! Poglej te slike! Čast je igrati nekje, kjer vidiš slike svojih idolov!"
Čeprav se Satchmo precej lovi v vselej spreminjajoči se koncertni krajini in se daje na kultne stene vse manj kultnih slik, je bil špil Prismojenih profesorjev bluesa kot ata na mamo, pika na i, viski s kokakolo. Pravi blues prostor, kjer je ustna harmonika Mihe Eriča prebadala prostor, kitara Julijana Eriča čas, bas Mihe Ribariča vesolje in bobni Zlatka Đogića še kaj tretjega. Se, ko ljudje stegujejo vratove zanje, čutijo kot del scene ali ameriško navdahnjeni tujek? "Pomaga, da smo si ustvarili svojo sceno," skoraj hkrati butnejo. Še vedno je svojevrstni šok, če se slišijo na tistih dveh radijskih postajah, kjer jih vrtijo, več na Valu 202 kot na Rock radiu. Ker to ni singlovska glasba, to niso instantni hitiči med prometnimi informacijami in oglasi. "Mama me še vedno pokliče, takoj ko sliši našo glasbo po radiu!" se smeji basist Miha.