Bojan Tomažič
Ko se listje dreves naredi v rdeče in rjavo, zadiši po kostanjih. Kostanj je v časih, ko ni bilo ničesar dovolj, veliko dal. Eno samo veliko drevo v gozdu je dalo več hrane kot jesenska njiva. Kostanji so bili hrana, ki je družinam pomagala preživeti. V pozni jeseni je bil še zadnje darilo gozda človeku, ki ga je od nekdaj skrbelo, kaj bo družina jedla pozimi. In to bogato darilo. Kostanj obrodi vsako leto, še posebno plodno je vsako tretje. Gojene sorte, kot so na primer maroni, obrodijo še bogateje kot navadni kostanj.
Nič ni bolj jesenskega kot pečen kostanj, ki nam ogreje premrle prste in s prijetnim vonjem olepša sive dneve. Vonj kostanja, naj bo pečen ali kuhan, ustvarja občutek ugodja in topline z mitičnimi zgodbami o tem, kaj vse ponuja. Ugnezdil se je v nas, čeprav na začetku ob njem ni bil neizogiben mošt. V našem ljudskem izročilu je bil kostanj obredna jed ob Martinovih pojedinah, in to že dolgo pred Martinovo gosjo.
Med mitom in resničnostjo
Eno drevo obrodi 20 kilogramov kostanjev.
Veliki pečeni, iz katerih se kadi, pogrejejo dlani in duha.
Ima bogato hranilno in energijsko vrednost, zato je kostanj dober za otroke, športnike, starejše in nosečnice.
Če vrežeš v kostanj križ, je pečen bolj dober, kot če ga samo površno zarežeš.
Sveži so v dlani težki in ne zvenijo votlo.
Naši kostanjarji glavni na Dunaju
Vsi hodimo v gozdove in nabiramo kostanj, peka pa je poseben ritual. Kot nekdaj v krajih ob meji še vedno nabrane kostanje prodajajo Avstrijcem. Tudi to ni od včeraj. Že v Svetem rimskem cesarstvu so bili naši kraji znani po kostanjih in po tistih, ki jih pečejo. Leta 1492, ko so tod ropali Turki, je vladar Friderik III., prvi Habsburžan na cesarskem prestolu, Slovencem, no bolj tistim z območja Ribnice in Kočevskega, podaril dovoljenje za prodajo in peko kostanja po cesarstvu. Njegov patent za prodajo suhe robe, lončenih izdelkov in pečenega kostanja po deželi je dolgo učinkoval. Leta 1571 je Karel I. dovolil, da so Slovenci pekli kostanj v Gradcu, leta 1642 je Ferdinand III. dal dodatno potrdilo, da smejo peči tudi na Dunaju.
Manj kaloričen kot oreščki
Domovini kostanja sta Mala Azija in Sredozemlje. Pri nas je največ kostanjevih dreves na Primorskem, v Beli krajini in jugovzhodnem delu. Kostanj je čarobno drevo, ki daje ljubezen, moč in samozavest, pravijo duhovni ljudje. Njegovi plodovi nas osrečujejo z okusom in spominjajo na nekaj, kar je že davno minilo. Kostanjevi plodovi so večinoma iz škroba, so veliko manj kalorični, kot so druga semena in oreščki, ki vsebujejo veliko beljakovin in maščob. Sestava kostanja je podobna kot pri drugih škrobnatih živilih, kot so na primer sladki ali običajen krompir ter sladka koruza. Vsebuje tudi nekaj kakovostnih beljakovin.
Lepši nohti in lasje
Ko je kostanj dozorel, so se tudi kasneje v naših krajih začeli lepi dnevi. Poleg tega, da so ga jedli doma, ne samo pečenega, ampak v različni hrani, tudi v juhah, so Slovenci, ki jim po mestih zdaj kostanj pečejo ljudje z juga prejšnje države, največ s Kosova in iz Albanije, v monarhiji obvladovali ta posel. Kdor peče kostanje v središču Ljubljane, mora za dovoljenje plačati trinajst tisoč evrov. Da ob tej vsoti, ki jo da, kaj zasluži, mora v časopis zaviti nekaj ton kostanja.
Leča s kostanji in pečeni kostanji z medom sta slovenski jedi. Obstajajo kostanjeve slaščice. Da kostanj naredi lepše nohte in lase, se že dolgo ve, in da čuva ožilje, tudi. Kostanjeva moka daje kolačem in pitam bogato in okusno teksturo. Nekoč so iz mletega kostanja pripravili napitek, ki je bil nadomestek za kavo. Iz kostanjevega medu se pripravlja medeno žganje. Kostanji so zdravilni, delujejo protivnetno, zato so idealno živilo za vse, ki trpijo za artritisom in revmo. Ne vsebujejo glutena. Vlaknine bodo koristile vsem, ki imajo težave z neredno prebavo. Čaj iz kostanjevih listov je znano ljudsko zdravilo pri težavah z dihali, kot sta bronhitis in astma.
Kostanj je botanično sorodnik bukve. Za največje in najdebelejše kostanjevo drevo v Sloveniji velja Gašperjev kostanj iz doline Sopote nad Radečami pri Zidanem Mostu. Visok je 15 metrov, debel pa več kot tri metre.
