(TEST) Električna jutranja zarja: Nissan Ariya e-4ORCE 4WD 87 kWh

Ariya je nase opozorila že pred časom kot protagonistka projekta podjetnega škotskega para, ki je z njo - električnim avtomobilom - prepotoval razdaljo od severnega do južnega tečaja. Povprečen uporabnik sicer ne bo poskušal takšnih podvigov, čeprav je ob polnilni infrastrukturi v Sloveniji včasih skoraj podoben občutek. S teoretičnim dosegom dobrih 500 kilometrov obljublja relativno brezskrbno uporabo v optimalnih pogojih.

O dosegu, pogonu in bateriji nekoliko kasneje, najprej si pozornost zasluži zunanjost. Nissan je oblikovalsko z ariyo zadel v črno. Rahlo avantgarden dizajn deluje nadpovprečno prijetno na pogled, namesto škatlaste oblike terenca jo zaznamujejo tekoče kupejevske linije, o katerih lahko slutimo, da so bile zasnovane z aerodinamičnim učinkom v mislih, kar dokazuje količnik zračnega upora 0,297. Za nameček je imela testna ariya še prikupen odtenek akatsuki bakrene v kombinaciji s črno. Akatsuki v japonščini pomeni jutranjo zarjo, kar je simbolično kar posrečena izbira.

Ko sem sedla za volan, sem bila prijetno presenečena. Sedeži so udobni in omogočajo tako gretje kot prezračevanje, čeprav je slednja funkcija imela stranski učinek rahlo motečega šumenja za hrbtom. Sicer pa je občutek za volanom izjemno prijeten, sedenje je visoko. Potniška kabina ima nekaj skupnih potez s kakšnim drugim električnim vozilom, ki prav tako poskuša premikati meje mogočega na tem področju. Sredinska konzola je elektronsko pomična po dolžini, pred njo pa je odprt prostor, kar daje vtis povezanosti med voznikovim in sovoznikovim mestom. Posledično je lahko preproga iz enega kosa, zato je morda nekoliko nerodna za stresanje in priporočamo čiščenje s sesalnikom.

Na armaturni plošči so na elementu iz imitacije lesa integrirana stikala za regulacijo temperature v potniški kabini, ki bi lahko bila bolj prijazna za uporabo. Enak "lesen" element s stikali za izbiro načina vožnje je tudi na sredinski konzoli. Pod oblazinjenim naslonom za roke je izvirno skrita površina za indukcijsko polnjenje pametnega telefona, za klasično žično polnjenje pa so na voljo različni USB-vhodi, A in C. Informacijsko-zabavni zaslon in voznikov zaslon za volanom sta združena v skupnem ohišju, kar je estetsko dobra rešitev, oba zaslona pa sta tudi zelo funkcionalna.

Podobna prostornost kot v sprednjem delu pred sedežema in sredinsko konzolo je tudi pred zadnjimi sedeži, kjer imajo potniki solidno veliko prostora za noge in glave. Na voljo so jim tudi ločena klimatizacija in nepogrešljivi USB-vhodi, a če se bodo na daljše počitnice peljali precej udobno, bodo morali biti pri prtljagi nekoliko preudarni. Prtljažnik namreč sprejme le 468 litrov prtljage.

Po vsem videnem in občutenem ima lahko voznik kar visoka pričakovanja, še preden zažene motor. Vsakdo, ki ima vsaj malo izkušenj z električnimi avtomobili ali pa ima do njih predsodke, bo morda to storil precej zadržano. V teoriji ariya obljublja krepko čez 500 kilometrov po ciklu WLTP, kar seveda pomeni, da lahko v realnih pogojih pričakujemo manj. Testna različica je imela štirikolesni pogon in dva elektromotorja, ki skupaj proizvajata 225 kW, kar zadošča za pospešek 5,1 sekunde do 100 km/h. Električni štirikolesni pogon e-4force navor sproti prilagaja oprijemu vsakega posameznega kolesa in omogoča rekuperacijo na obeh kolesnih parih.

Ker sva se z ariyo v najinih skupnih dneh odpravili na več različnih, tudi daljših potovanj, je poraba nihala od slabih 15 kWh pa do kar pošteno čez 20 kWh. Po umirjeni vožnji po medkrajevnih cestah je pri naslednjem polnjenju velike 87 kWh baterije potovalni računalnik preračunal, da bova s podobno vožnjo napravili kar 534 kilometrov do popolne izpraznitve baterije. A ker je sledila daljša pot po avtocesti, se je temu primerno povišala tudi poraba. Ta je na avtocesti poskočila čez 20 kWh in ob polnjenju je potovalni računalnik priznal, da čez 400 kilometrov ne bo šlo. Morda je bil to eden prvih električnih avtomobilov, pri katerem sem se osredotočala na udobje in užitek v vožnji, ne pa na čim nižjo porabo in doseg. Priznam, tu in tam sem res preklopila na ekološki način vožnje, a sem si vmes privoščila tudi športnega. Na voljo je seveda še terenski način za zahtevnejše pogoje.

Užitek v vožnji je ena ključnih lastnosti, s katerimi ariya nagovarja potencialne kupce. Vozne lastnosti so zelo dobre, lega na cesti je stabilna in daje občutek varnosti in zanesljivosti. Vožnja je uglajena in tiha, vodljivost je vzorna, oprijem pa ostaja dober v vseh pogojih, k čemur prispeva tudi uravnoteženo podvozje.

Pod črto, nissan ariya je električni avto, ki ga vozimo kot bencinskega. Skoraj. Ne iščemo tovornjakov, za katere bi se skrili zaradi zračnega upora, ne izogibamo se uporabi klime, in če se nam zahoče hitrosti, lahko mirno pohodimo plin. Ima nekaj svojih posebnosti in kakšno šibko točko, med katerimi je tudi cena, ki je v primeru testnega vozila znašala okoli 59.000 evrov.