John Bradshaw, ki kot profesor antrozoologije gostuje na Univerzi v Bristolu, je v okviru svoje raziskave proučeval, zakaj imajo eni ljudje živali radi, drugi pa ne. Pri tem je prišel do zelo zanimivih odkritij. V zadnjem času se pogosto omenja blagodejni učinek psov in mačk na zdravje njihovih lastnikov. "Medtem ko sem raziskoval za svojo novo knjigo, sem naletel na dve težavi, ki sta povezani s to trditvijo. Prvič, obstajajo številne študije, ki nakazujejo, da hišni ljubljenčki nimajo nobenega vpliva na človekovo zdravje, v določenih primerih pa je njihov vpliv na zdravje celo negativen. Poleg tega lastniki hišnih ljubljenčkov ne živijo nič dlje od ljudi, ki hišnih ljubljenčkov nimajo. Tudi če bi te trditve držale, se nanašajo samo na ljudi, ki živijo v današnjem času, ne pa tudi na vse njihove prednike, ki so bili lovci. Zato to ne more biti razlog, zaradi katerega so ljudje začeli sobivati s hišnimi ljubljenčki v svojih domovih," pojasnjuje profesor Bradshaw.
Genska osnova
Sobivanje z živalmi je tako razširjeno, da bi lahko, kot trdi Bradshaw, celo pomislili, da gre za univerzalno človeško lastnost. Toda ta praksa ni tradicija v vseh družbah. Tudi na Zahodu obstaja veliko ljudi, ki na kaj takega niti ne pomislijo. Sobivanje z živalmi doma je v glavnem običaj družin - naprej se je to pripisovalo otrokom, ki so tako oponašali življenje svojih staršev, ko odidejo od doma. Nedavno pa so znanstveniki izvedli raziskavo, ki je pokazala, da v vsej tej zgodbi obstaja tudi genska osnova. Nekateri ljudje so ne glede na način, na katerega so odraščali, gensko nagnjeni k iskanju družbe živali, medtem ko drugi niso. Bradshaw meni, da so geni, ki spodbujajo potrebo po hišnih ljubljenčkih, za človeka morda unikatni, vendar niso univerzalni, kar nakazuje, da so nekatere družbe ali posamezniki v preteklosti prosperirale zaradi instinktivnega odnosa do živali.
Skrb za živali ni univerzalna vrlina
Divji samci in domače samice
Bradshaw je še poudaril, da je v primeru, da so bile vsaj nekatere izmed teh domačih živali obravnavane kot hišni ljubljenčki, njihovo zadrževanje v človeških bivališčih preprečilo divjim samcem, da bi se parili z udomačenimi samicami. Hkrati je poseben družbeni status nekaterih hišnih ljubljenčkov v lasti lovcev - zbiralcev preprečil, da so jih pobijali zaradi hrane. Bradshaw meni, da bi se lahko tako izolirane nove, na pol udomačene živali razvijale daleč od načina svojih prednikov in postale takšne, kot jih poznamo danes.
"Ti geni, zaradi katerih si danes nekateri ljudje kupijo svojega prvega psa ali mačko, so bili morda razširjeni med prvimi kmetovalci.
Skupine ljudi z empatijo do živali in razumevanjem živinoreje so prosperirale na račun tistih, ki te empatije in razumevanja niso imeli in so morali hoditi v lov, da bi prišli do mesa. Zakaj si vsi ljudje glede tega niso enaki? Morda tudi zato, ker so v določenem trenutku v zgodovini postale sprejemljive alternative strategije kraje domačih živali ali zasužnjevanja njihovih lastnikov," poroča Bradshaw.
Nedavne študije so pokazale, da gre ljubezen do hišnih ljubljenčkov pogosto z roko v roki s skrbjo za naravo. Bradshaw ugotavlja, da je mogoče ljudi na grobo razdeliti na tiste, ki jim ni toliko mar za živali in življenjsko okolje, ter na tiste, ki uživajo v obojem in jemljejo življenje s hišnimi ljubljenčki kot enega od redkih ventilov za sproščanje v urbanizirani družbi. Hišni ljubljenčki lahko prispevajo k temu, da se ljudje povežejo z naravo, iz katere izvirajo.
