V četrtek bo Rotovški trg in Trg Leona Štuklja povezala "živa veriga". Knjige, ki zapuščajo staro lokacijo, bodo na novo potovale iz roke v roko. Mariborska knjižnica s tem ponavlja gesto dr. Bruna Hartmana, ki je tako vdihnil duha selitvi knjižničnega gradiva med staro stavbo v Prešernovi ulici in novo stavbo Univerzitetne knjižnice Maribor v Gospejni ulici 4 oktobra 1988. (Njegov navdih pa je bilo podobno dejanje iz leta 1941, ko so v živi verigi spravljali na varno knjižnico slavističnega seminarja Univerze v Ljubljani.)
A če je pred 33 leti dejanje želelo simbolizirati predvsem povezanost meščanov s knjižnico, se zdi, da poskuša tokratna akcija ob povezanosti priklicati tudi zavezanost. Takrat je bil eden od dolgo odlaganih opravkov mariborske kulture odkljukan. Knjige so potovale v fascinantne nove prostore ene tehnološko najbolj naprednih univerzitetnih knjižnic v svetovnem merilu. Zdaj bodo potovale iz dotrajane in premajhne stare splošne knjižnice na začasno lokacijo, ki naj bi zdržala do takrat, ko bo nova knjižnica - ob njej pa še mestni kino in galerija - zaživela v novem Centru Rotovž.
Staro knjižnico naj bi zrušili še to zimo. Ne samo zaradi vseh bralcev, tudi zaradi vseh generacij otrok, ki jih je umetnost prvič začarala v starem lutkovnem gledališču nad knjižnico, bo to tudi žalosten trenutek. Predvsem pa bo trenutek negotovosti. Za novi kulturni center sta obljubili denar mestna občina in država, ampak že zdaj, ko se šele išče izvajalec, naj bi bilo znano, da 25 milijonov evrov ne bo dovolj. Zdi se, da je tokratno mestno vodstvo precej odločeno, da je treba gordijski vozel presekati in preprosto začeti. Po preteklem županu, ki je najraje iskal argumente proti investicijam v kulturno infrastrukturo (spomnimo se, kako je razglabljal, da nekdanji prostori službe družbenega knjigovodstva nikakor ne morejo biti primerni za prostore duha), se zdi sedanje smelo tveganje spodbudno. Ampak vseeno ne moremo in ne bi smeli pozabiti, da je bil v preteklem desetletju že rezerviran (vsaj državni) denar za knjižnico in tudi za galerijo. In da smelosti res ni manjkalo. V imenu nove stavbe galerije se pod predprejšnjim županom ni samo rušilo, ampak se je skoraj že gradilo, izmenjali sta se dve arhitekturni zasnovi in položen je bil temeljni kamen. Že zdavnaj ga je prerasel plevel.
Argumentov za kronični kulturni pesimizem v tem mestu seveda ne zmanjka. Res pa znajo tisti bolj optimistični iste fiaske drugače interpretirati. Čeprav so neposredni povodi za izgube županskih mandatov znani in ne preveč poduhovljeni, so najbolj verni kulturniki prepričani, da sta ignoranca do temeljnih kulturnih potreb na eni strani in neodgovorno zaganjanje v infrastrukturne kulturne investicije na drugi v globljem vzročno-posledičnem odnosu z izgubo županskih stolčkov.
Vsekakor v četrtek lahko pokažemo, da ne želimo še ene kulturne luknje. V četrtek lahko investitorje zavežemo k izpolnitvi obljube. V četrtek moramo v živo verigo zato, da si bomo lahko knjige čim prej podajali v nasprotni smeri.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
