Vinko Kernc
Avtomobilizem ni nobena izjema. Povprečni kupec avtomobila danes sploh nima in ne more imeti pregleda nad vse bolj številno ponudbo znamk, modelov, različic, paketov opreme, dodatne opreme, cen, cenovnih paketov, financiranj in tako naprej. Zdaj so prišli še novi pogoni. Glede na današnje stanje bi lahko rekli, da smo imeli do včeraj že precej dobro razdelano mnenje o njih. Bencin ali dizel? Desetletja so se bile besedne bitke in prepričevanja, kateri je boljši, pa smo na koncu le nekako spoznali, da gre vsakokrat za osebni pogled, okus, zahteve in pričakovanja. Dodobra smo razumeli prednosti in slabosti enega in drugega.
In so prišli hibridi in je prišla elektrifikacija. In zdaj?
Težava pri hibridih je v tem, da ne gre tako preprosto kot pri bencinskih ali dizelskih motorjih. Vsaj štiri vrste so glede stopnje hibridizacije, tri oziroma štiri so glede toka navora oziroma moči do pogonskih koles. Načeloma je, vsaj z zornega kota toka navora h kolesom, vendarle treba imeti nekaj tehničnega znanja, da človek razume, za kaj gre. K sreči je stvar dokaj preprosta – s stališča nezahtevnega voznika je namreč pomembno zgolj to, da ve, koliko koles je gnanih, katera in kdaj. Tu ni dosti drugače kot pri avtomobilih z motorji z notranjim zgorevanjem.
Tako ostaneta le še dve zadregi. Prva je prepoznati lastne vozne navade in pričakovanja ter se na osnovi tega odločiti za pravo stopnjo hibridizacije – če je to seveda glede na druge (morda celo bolj pomembne) želje in zahteve mogoče. Ne glede na to, da je ponudba izjemno pestra, se redko zgodi, da je na voljo prav naša idealna kombinacija. Ali pa je pri drugačni kombinaciji cena bistveno bolj prijazna. Druga zadrega je seveda (zgolj pri priključnih hibridih in pri elektromobilih) kabel. Prvič, je debel in dolg, zato vzame nekaj prostora prtljažniku in zato je tudi dokaj težak. Po tem, ko prvič polnimo pri javni polnilnici, je tudi umazan. Kaj vse je na tleh, vse do iztrebkov živali. Tudi domačih. Potem zadrega, kako in kam ga vtakniti, pogosto tudi, kako ga izvleči. Navodila za uporabo pomagajo, a kdo jih sploh še bere? In naprej: koliko časa polniti? Koliko nas bo polnjenje pri javnih polnilnicah (že nekaj časa niso vse brezplačne) stalo? Kje sploh so – kadar se odpravimo iz varnega kroga okoli doma?
A naj vas potolažim; če je Bertha leta 1888 vedela, kako naj s prvim bencinsko gnanim avtomobilom prevozi preko 100 kilometrov poti (bolj kolovozov kot cest) brez navodil za uporabo, brez navigacije, brez avdiosistema, brez mreže lekarn (je bil pač najprej bencinski avtomobil in šele potem črpalke), brez youtuba in z dvema otrokoma, potem se tovrstne današnje zadrege zdijo manj kot mačji kašelj.
