Kam, Alfa?

V začetku devetdesetih prejšnjega stoletja je dr. Ferdinand Piëch, nesporni gospodar nemškega koncerna Volkswagen (VW), na svoj način revitaliziral skupino, ki je bila tik pred stečajem. Kupoval je - če malce poenostavim - po dolgem in počez. Pod nemškim avtomobilskim pokrovom so se znašla slovita avtomobilska imena - Lamborghini, Bugatti, v njihovih rokah je pristal motociklistični Ducati, tudi nekdaj britanski Bentley ipd. Perjanico številnih imen bi bili skoraj okrasili z najbolj žlahtnim, tedaj prav tako britanskim Rolls-Royceom, a je Piëchu prav pri tem spodrsnilo in je ta pristal v rokah bavarskega ter konkurenčnega BMW. In tedaj se je tudi na veliko pisalo, da si monarh pod svoje okrilje želi pripeljati tudi italijanski Alfa Romeo. Ni se zgodilo.

Alfa Romeo, zdaj v lasti italijanskega Fiata, ki sestavlja skupino FCA (Fiat Chrysler Automobiles), ta pa znotraj letos ustanovljenega koncerna Stellantis, ima izjemno športno in seveda občo avtomobilistično zgodovino. Vse od leta 1906, ko se prvič pojavi ime Alfa (kar je kratica za Anonima Lombarda Fabbrica Automobili), ki 15 let kasneje postane Alfa Romeo (Romeo po neapeljskem pevcu, ki je že pred prvo svetovno vojno postal pomemben lastnik), ta avtomobilska hiša niza uspehe v številnih dirkah. Športno in tudi tehnološko slavo je dovolj uspešno prenašala v serijsko proizvodnjo, alfe so postale nekakšen sinonim za športnost in oblikovno privlačnost v kombinaciji z dovolj ugodno ceno.

Vse seveda ni šlo gladko, zlasti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Končno je Alfa Romeo pristala v Fiatovih rokah, in sicer skupaj s prav tako italijansko Lancio, še enim izjemnim avtomobilskim imenom. Iz tovarne so prihajali všečni avtomobili, ki so jim zunanjo podobo vtisnila znana in priznana italijanska dizajnerska imena Bertone, Giugiaro, Pininfarina, Zagato ipd. Toda obdobje, v katerem je Alfa Romeo postal tako rekoč svetovno znan in je padel tudi v oko Ferdinandu Piëchu - to se gotovo ne bi zgodilo, če bi mislil, da ni vredna njegove pozornosti -, ni trajalo prav dolgo. V produkcijskem pogledu je dosegla vrh na prelomu tisočletja, točneje leta 2001, ko je izdelala in tudi prodala nekaj več kot 213 tisoč avtomobilov. Vse od tedaj gre zgolj navzdol. In to strmo.

Lani je na trge pripeljalo vsega 54 tisoč alf, v letošnjem prvem polletju se jim je posrečilo v Evropski uniji, ki je za tovarno najpomembnejši tržni prostor, prodati vsega 12.168 avtomobilov! Že pred leti, ko je FCA vodil zdaj že pokojni Sergio Marchionne, veliki mag avtomobilske industrije, so pripravili ambiciozen načrt revitalizacije. Vse je ostalo le na papirju. Tudi po tistem, ko je tovarna pristala znotraj ogromnega Stellantisa, je bilo precej napovedi in obljub. Nič se ni zgodilo. Kam, Alfa?