(TEST) MX-30 je kupejevski športni terenec/križanec, ki so mu zaupali oranje Mazdine električne ledine

Mazda zna ubirati nekoliko drugačne poti. Pred desetletji se je precej časa v njenih avtomobilih (ali avtomobilu) vrtel rotacijski (Wanklov) motor. Ni še tako daleč čas, ko je večina prisegala na zmanjševanje gibnih prostornin, Mazda pač ne. Ilustracija te minimalistične drugačnosti je tudi športnoterenski MX-30.

To, da je svoj prvi električni (baterijski) avto zapakirala v stas športnega terenca/križanca, je pričakovano, logično. Že nekaj časa štejejo predvsem SUV-i oziroma križanci, z njimi pa tudi električni pogon. Toda MX-30 je drugačen, morda celo poseben vsaj zaradi dvojega: zaradi načina odpiranja zadnjih vrat, kar sicer ni vesoljna novost, hkrati pa je napovedani doseg za današnje čase skromen. Tovarna obljublja 200 kilometrov v tako imenovani kombinirani in 262 kilometrov v mestni vožnji. Ampak to ni naključje, pač pa zavestna odločitev. Pogumno in drugačno, tudi tržnoloterijsko.

Kupejevska podoba te mazde ne napoveduje sistema odpiranja vrat, ki je bil nekoč splošno uveljavljen, danes pa vendarle posebnost. Torej: zadnja vrata se odpirajo nazaj, vendar jih ni mogoče odpreti, preden se ne odprejo sprednja vrata. Sredinskega opornika strehe (B-stebriček) seveda ni, kar omogoča lažji vstop in izstop. To je sicer dobro. Slabo je, kar tam zadaj ni kakšnega posebnega razkošja za kolena, za glave pač. Na vse to z vrati se je treba navaditi, a je, roko na srce, pogosto nerodno. Družinska ta mazda ne bo, kajti prtljažnik ne ponuja presenetljivega volumna. Je pa MX-30 je dokaz daljnovzhodne popolnosti: izdelava, ergonomija, tudi vgrajeni materiali - spodnji del zajetnega sredinskega tunela je ozaljšan s plutovino! - kažejo na zadržano prefinjenost, celo premijskost, kamor Mazda in mazde vse bolj pogledujejo. In seveda - nazaj oziroma vstran se vidi malo, skoraj nič.

Prvi Mazdin povsem električni avtomobil je opremljen z litij-ionsko baterijo s kapaciteto 35,5 kWh. To je napoved kilometrske skromnosti oziroma precej omejenega dosega. Statistika dokazuje, da povprečen voznik dnevno prepelje kakšnih 50 ali 60 kilometrov. Toda življenje ni vedno zgolj povprečje in tukaj se z MX-30 ujameš v past: tudi s povsem napolnjeno baterijo je obljubljenih 200 kilometrov misija nemogoče. Brez domače polnilnice oziroma polnjenja doma ne gre. Baterija se nikoli ni napolnila za doseg čez 160 kilometrov, na domači vtičnici jo polniš dolgih devet, celo deset ur. Če je hladno, kar je tudi bilo, kilometri hitro kopnijo, kar seveda ni posebnost zgolj MX-30. Uporabnost tega avta je pogosto na preizkušnji. Prav pa je povedati: japonska tovarna dokaj skromno kapaciteto baterije in posledično skromen doseg opravičuje s skromnejšim ogljičnim odtisom v vsej uporabni dobi avtomobila. Večja (in zmogljivejša) baterija, več energije pri njenem nastajanju, tudi pri njenem neškodljivem uničenju. Pohvalno, a je veliko vprašanje, kako bodo to razumeli kupci.

MX-30 se zdi kot eksperiment. Ni avto za vsakogar. Je precej poseben in drugačen.