(TEST) Polo je drugačen, toda še vedno volkswagen

Prostora je tudi za avtomobile vse manj. Toda ponudba majhnih, tistih, ki komaj presežejo štiri metre, je vse skromnejša. Bilo bi prav in pričakovano, da bi bilo drugače. In polo, mali golf, se že dolgo vozi v tem usihajočem se razredu.

V novi izvedbi in podobi potrjujejo sedaj že znano volkswagnovsko doktrino – malo ali še bolje nič radikalnih sprememb, pač pa premišljene poteze, nekakšna pričakovana ustaljenost, skoraj konservativnost oziroma minimalizem. In vendar – če ostanem pri verjetno najbolj vidnem – ne bi smeli prezreti osvetljene letve, ki spredaj povezuje oba žarometa (serijsko pri opremskem paketu style), pa zadnjih deljenih luči z velikim logom med njima in verjetno še kaj. Dovolj za prenovo, verjetno dovolj, da bo po 46 letih produkcijskega življenja in 18 milijonih prodanih vozil še naprej ostal v modelski ponudbi nemškega koncerna. Ampak tudi to, upoštevaje napovedane spremembe, ni nujno.

Ko se avto komaj potegne čez štiri metre, znotraj ne more ponuditi kakšnega prostorskega razkošja. Tudi polo ga ne. Je pa sedenje spredaj kot v razred večjem, sedeža ponujata ugodno bočno oporo, zadaj bo sprejemljivo za dimenzijsko običajne. Ker je polo precej oglat in karoserijsko manj obel, je preglednost spodobna tudi nazaj – danes redkost. Tudi prtljažnik volumensko ni nekaj, kar bi presenečalo. Ima sicer malenkosten nakladalni rob, prav in fino je, ker je dno ob zloženih sedežih povsem ravno, še bolje, ker je na voljo tudi dvojno dno, kamor gre kar nekaj.

Ergonomsko je to volkswagen - zlahka vse dosegljivo in logično nameščeno. Stikal, vsaj klasičnih, ni, vse je na dotik. Prav zato se zgodi, da kakšen dotik prvič ne deluje tako, kot si želiš oziroma predstavljaš. Digitalizacija je že zdavnaj doma tudi v volkswagnih, ne gre in ne more biti drugače, očitno. Ampak vsaj ključ za zagon motorja je bil v tem primeru staromodno analogen, nekaj, kar se vendarle zdi le preveč za časom.

Motor, bencinski trivaljnik iz serije TSI, je po zmogljivosti/moči na sredini. Serijsko mu pripada samodejni dvosklopčni DSG. To je dobro. Samodejni menjalnik je v časih, ko ima voznik še cel kup drugih (nepotrebnih) opravkov, dejavnik varnejše vožnje, saj osvobaja eno roko in tudi nogo. Toda tale DSG je bil precej zahteven pri tesnem parkiranju. Težko kontrolirano premikaš avto tedaj, ko gre za centimetre, kaj šele milimetre. Kar nerodno.

Motorju ni kaj očitati. Polo je kilogramski lahkokategornik, končna hitrost je skoraj presenetljivo visoka, avto prijazno poskočen. Poraba je bila občutno višja, kot jo napoveduje tovarna, a tukaj je smiselno biti obziren oziroma previden. Podvozje pogosto potrjuje tragiko slovenskih cest, tudi urbanih/mestnih. Polo je tipičen izdelek hiše iz Wolfsburga. Tudi s ceno. Žal.