(TEST) Suzuki vitara ali zakaj majhne stvari štejejo

No, blaga hibridizacija že ne sodi v to skupino. Hibridizirajo danes vsi, ker drugače pač ne gre, ker so glede tega natančno spisana pravila igre. In s to blago hibridizacijo se je seveda spremenil pogon; prav dosti podatkov sicer ni, je pa jasno razvidno, da ima motor po novem 15 njutonmetrov navora več (a v opazno manjšem področju vrtljajev), da ima osem kilovatov manj, da takšna vitara tehta 60 kilogramov več, da je specifična moč manjša za deset kilovatov na tono, da je normna poraba večja za 0,2 litra na 100 kilometrov in da je izpusta CO₂ za dva grama na kilometer več.

Sreča pri vsem skupaj je, da je v praksi vitarin pogon še vedno odličen in za vzor tudi tistim, katerih avtomobili so krepko dražji. Namreč: izza volana je tu pogon navdušujoče odziven v vseh pogojih (in kljub samodejnosti menjalnika!), zmogljiv, prožen, elastičen in še kaj. Jasno, kdor to zlorablja, utegne plačati davek pri porabi goriva.

Prav je, da pri pogonu na kratko spomnimo tudi na štirikolesni pogon Allgrip, ki, tako kot večina cestnih terencev, pogon med osema uravnava z viskozno sklopko. Takšen pogon je odličen za cestne razmere, kadar je poslabšan oprijem gum (makadam, sneg …), posebno pa navduši s hitrostjo speljevanja in s pospeševanjem v ovinek v prej omenjenih razmerah.

Tisto, v čemer je Suzuki zaznavno drugačen, je drugje. Od njih ne boste slišali, da sili v razred 'premium', kar seveda pomeni dvoje. Prvič, da so notranji materiali nekoliko cenejši, da je tudi zasnova cenejše sorte (a je oboje zlahka sprejemljivo), da je znotraj nekaj več trušča in tresljajev (kar tudi ni moteče), da je, odvisno od razmer, osrednji zaslon lahko videti 'mlečen' in da so vrata nekako nenavadno tanka. In drugič? Suzuki je zato lahko cenovno privlačnejši.

Nekaterih stvari ni mogoče prišteti omenjeni drugačnosti. Da asistenčni sistemi delujejo ali ne, smo navajeni tudi iz najdražjih avtomobilov našega trga. Da je kontrast grafike merilnikov (belo na sivem) in osrednjega zaslona (sivo na črnem) slab, srečujemo tudi drugod. Če kaj res moti, je ropotanje zadnje registrske tablice pri zapiranju vrat prtljažnika.

S čim vitara, poleg pogona, še pozitivno preseneti: s prostornostjo, z ergonomijo (razen za infozabavni sistem, ki je brez klasičnih gumbov), z zornim kotom voznika (tanki stebrički A), s preglednostjo naokrog (karoserija, zunanji ogledali, kamera), z učinkovitostjo klimatske naprave, navsezadnje pa tudi z opremo - razveseli z osvetlitvijo k nogam spredaj, z gretjem sedežev, z zavolanskimi komandami za pretikanje menjalnika, z zaporo sredinskega diferenciala in še s čim. Marsikaj od tega so majhne stvari, a dobrodošle - tako kot velika in dobro čitljiva analogna ura na sredini armaturne plošče.

Pomembno pri tem je, da so majhne stvari, ki navdušijo v vitari, ali že skoraj pozabljene, ali pri tekmecih na voljo šele v najdražjih paketih opreme, ali pa celo sploh niso na voljo. Že samo štirikolesni pogon je za cestne terence danes eksotika, kaj šele zapora diferenciala. Če pa vam za štirikolesni pogon ni mar, lahko od cene takoj odštejete tri tisočake …