(BRANJE) Mišljenje, spoznanje, mnenje

Nova Vlada Republike Slovenije, ki je bila v naši državi na temeljih ustave Republike Slovenije in parlamentarne demokracije zakonito izvoljena, predsednik vlade je tretjega marca postal Janeza Janša in na njegov predlog je 13. marca prisegla celotna vlada, je predmet številnih javnih razprav in ustvarjanja takšnih ali drugačnih mnenj. Ob tem bi spomnil le na zadnje uradne parlamentarne volitve, ki so bile zakonito izvedene maja 2018 in so volivci dali glasove naslednjim strankam (v odstotnem deležu): SDS 24,95 odstotka, LMŠ 12,60 odstotka, SD 9,93 odstotka, SMC 9,75 odstotka, Levica 9,33 odstotka, NSI 7,16 odstotka, SAB 5,11 odstotka in SNS 4,17 odstotka. Te stranke so se uvrstile prek parlamentarnega pragu. Povsod po svetu bi po načelih z ustavo sprejete predstavniške parlamentarne demokracije vlado sestavil predsednik parlamentarne stranke, ki je premočno dobila glasove volivcev, to je Janez Janša. Samo v demokratični Sloveniji se zaradi vloge stalnega ozadja to ni zgodilo in vlado je sestavil pač predsednik drugouvrščene parlamentarne stranke Marjan Šarec, slovenski igralec, radijski novinar, imitator in politik.
Nisem kompetenten ocenjevati njegovega dela, vendar je Marjan Šarec 29. januarja 2020 po dobrem letu in pol samostojno (ali mogoče nesamostojno?!) odstopil, rekoč, da z izbrano sestavo vlade, ki jo je sam sestavil, ne more več voditi in predlaga nove predčasne volitve. Moje mnenje je seveda drugačno, vendar to ni bistvo pisanja tega prispevka. Po dolgotrajnem dogovarjanju, razhajanju in polemikah je potem demokratično izvoljen parlament kot predstavnik ljudstva izvolil z večino glasov novega predsednika vlade, kar bi se glede na glasove volivcev moralo zgoditi že leta 2018. Sledilo je težko obdobje soočenja celotne države s pandemijo covida-19, z za moje pojme učinkovitim delom vlade in medicinskega osebja, nato je sledila delna in dobro izvedena normalizacija razmer in nadaljevanje dela vlade, ki lahko oceno dobro dobi tudi ob odločitvah v EU glede podelitve dodatnih sredstev za reševanje težke situacije, predvsem v gospodarstvu, zdravstvu in šolstvu. Nekateri že izpeljani ukrepi so bili pozitivni in tudi v korist večine prebivalstva. Ne bom komentiral številnih političnih debat in mnenj, prav tako protestov proti delu vlade, ki seveda še dodatno zapletajo zelo težko situacijo. Moram pa priznati, da so vsaj nekateri mediji (predvsem osrednji dnevnik Delo) kljub izrečenim začetnim kritikam začeli zelo preudarno in razumsko ocenjevati razmere in delo nove vlade. Seveda se k temu, kar bi v sedanjih razmerah lahko pričakovali, kljub vabilu ni pridružila opozicija, kjer je Marjan Šarec kar sam sebe imenoval za vodjo in nastopa, kot da bi še nadalje bil imitator na javni televiziji. Predsednik Janša je vsem strankam ponudil tudi sodelovanje. Kolikor vem, je bivši predsednik vlade to zavrnil, in menim, da se tega boji gospod Šarec in ne gospod Janša. Seveda ne vem, ali gospod Šarec ve, da se enkrat ponujeno več ne vrača. Ob vsej tej slovenski zmešnjavi, medsebojnih obtoževanjih in nekulturnih vzdevkih z ene in druge strani se spomnim zgodovine naše nekoč velike Karantanije in pesmi slovenskega poeta Otona Zupančiča:
"In jaz razganem pred sabo papirje, glej rodna zemlja naša draga prst, ko drugi grabijo vse dalje, širje, boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? O kaj bo z vami vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst?"
Trst je še leta 1910 ob štetju bil s 56.000 slovenskimi prebivalci najštevilčnejše slovensko mesto. Bil je drugo najpomembnejše mesto v Avstro-Ogrski monarhiji in železnica Dunaj-Trst, za katero je velike zasluge imel prav Slovencem zelo naklonjen nadvojvoda Janez, je bila osnovna razvojna žila. Po prvi svetovni vojni smo izgubili Furlanijo in Julijsko krajino ter Trst.
Prav tako je po tej vojni general Maister s svojo slovensko vojsko branil severno mejo in prišel celo zelo globoko na južno Koroško, nekdanjo Karantanijo, zibelko slovenstva, sledila je nejasna zahteva Ljubljane, da se slovenska vojska umakne. Maister se je umaknil in južno Koroško smo kasneje z referendumom leta 1920 izgubili. Prav v kraju Vrba ob zahodni obali Vrbskega jezera je bilo postavljeno obeležje z napisom: Bis hierher und nicht weiter, kamen die Serbischen Reiter/Do sem in ne dalje so prišli srbski jezdeci. Letošnja 100. obletnica plebiscita bo tako žalosten spomin na izgubo južne Koroške. Spomenik generalu Maistru je bil v Mariboru postavljen šele leta 1987, njegov doprsni kip je bil izdelan leta 1968, vendar so ga iz avle občinske stavbe nekateri "veliki domoljubi" leta 1978 odnesli v zanemarjen lesen objekt nedaleč od Maribora in šele 26. junija 1991 (takrat že Sloveniji) je bil spet vrnjen na svoje izvirno mesto. Trst in Gorico je leta 1945 osvobodila jugoslovanska vojska, vendar je zaradi obnašanja te vojske tržaško prebivalstvo zahtevalo umik vojske iz Trsta že po 40 dneh. Sledili sta ustanovitev cone A (Tržaški del) in cone B. Trst smo dokončno izgubili leta 1954 in ostala nam je cona B (današnje slovensko ozemlje ob obali). Tako nam je med štirimi mejniki ostal le Maribor, kjer se je pa razvoj mesta ustavil z letom 1990. Če je mesto Maribor doživelo hiter razvoj v obdobju od 1950 do 1985, ko je mesto doseglo mejo 100.000 prebivalcev in je Ljubljana imela 170.000 prebivalcev, ima samo mesto Maribor danes okoli 95.000 prebivalcev, Ljubljana pa 280.000 prebivalcev. Počasi tako stagnira tudi zadnji Župančičev mejnik in veliko prebivalstva odhaja živet ali/in službovat v sosedno Avstrijo. Vsaj Župančič bi se danes vprašal, ali bomo Slovenci izgubili še ta zadnji mejnik. Pred nekaj dnevi je ob pripravi projekta slovenskih pokrajin neki pametnjakovič celo predlagal, da pokrajine poimenujemo po največjih mestih. Ob tem bi tako slovenska Koroška izginila za vedno, slovensko Štajersko pa so tako že poimenovali v Podravje. Tako se vse počasi izgublja in še dobro, da včasih poslušamo kakšen slovenski oktet, ki nam z izjemno čustveno slovensko pesmijo vrne vero in ponos in se spomnil dela pesmi izjemnega slovenskega lirika Srečka Kosovela:
"Štirje veslači gredo skozi noč: pridi, ga kličejo, na pomoč, ali reši v Evropi nas ali v strašnost potopi nas!"