Zadnje dni strokovnjaki soglašajo, da je glavni razlog za Tajanijevo nedavno pozdravljanje italijanske Istre in Dalmacije odvračanje pozornosti od dejanskih težav, v katere je državljane spravila italijanska politika zadnjih 20 let, na zunanje sovražnike iz zgodovine. Metoda zunanjega sovražnika pogosto pomaga tudi hrvaški politiki, ki namesto da bi reševala domače težave, nabira politične točke s prikazovanjem zunanjega sovražnika. Včasih smo to tudi Slovenci. Podobno igrajo tudi Erdogan, Putin, Trump in mnogi drugi. A tudi sami se tega poslužujemo. Afera s poljskim mesom je zelo nazoren primer. Nepravilnosti v nadzoru nad mesom na Poljskem prikažemo kot razlog, zakaj je treba državljane Republike Slovenije ubraniti strupenega uvoženega mesa. Pujs, rojen v Sloveniji, pujs, vzrejen v Sloveniji, nadziran s strani slovenskih inšpektorjev, zaklan v Sloveniji. Samo to nam lahko zagotovi varnost naših otrok v šolah in nas doma.
Razumljivo, kratke distribucijske poti so pri sveži hrani zelo pomembne. Ni vseeno, ali je meso v tovornjaku potovalo teden dni do šolske kuhinje ali le 20 minut. A mi pod lokalno raje razumemo slovensko. Z zakonodajo bi šoli v Šentilju prepovedali, da kupi cenejše meso od avstrijskega kmeta štiri kilometre stran, in zapovedali, da kupuje meso s certifikatom slovenskega porekla, tudi če bo iz povsem drugega dela Slovenije. Na srečo nam majhnost Slovenije pri tem ustreza. Hrvati se šalijo, da potrebujemo Slovenci le en dežnik – eden od nas ga odpre, pa smo vsi na suhem. Torej je tudi vsa slovenska pridelava lokalna pridelava, tista takoj čez mejo pa sporen uvoz. Nemčija bi imela pri podobnem pristopu že večje težave.
Ker smo Slovenci, pa ja ne bomo dvomili, da je "slovenski pujs" najboljši, kajne?
Varno hrano lahko sebi in otrokom zagotovimo tudi drugače, kot da odstopimo od pravil enotnega trga, le izvrševati je treba sprejeto.
