Da bi strela udarila v tvoj jezik, da bo enkrat tiho, če boš kedaj umrla, bomo morali tvoj jezik še posebej ubiti, ker drugače ne bo miroval, je (milejši) izsek zmerljivke, ki jo je v postopku ločitve v dvajsetih letih 20. stoletja svoji ženi izrekel Franc Sajovic. Ona ga je ozmerjala s starim oslom, sivcem histeričnim in frdamanim hudičem. Nina Hvalec, zgodovinarka, ki je preučevala sodne spise celjskega okrožnega sodišča, pa je naletela tudi na bolj sočne zmerljivke. Objavila jih je v novi številki revije Zgodovina za vse Zgodovinskega društva Celje.
Le od mize in postelje
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je zakonsko pravo urejal obči državljanski zakonik. Zakonska zveza se je praviloma sklepala pred verskimi organi, ločitev pa je potekala pred državnimi sodišči. Za jude in nekatoliške kristjane je veljalo, da se lahko po ločitvi ponovno poročijo. Katoliki pa le, če je partner umrl. Sredstvo, ki ga je dopuščal zakonik, če je postala zakonska zveza res nevzdržna, je bila ločitev od mize in postelje. To je bilo dovolilo, da sta zakonca živela ločena, nista pa bila uradno razvezana.
Razvezam je največkrat botrovalo nasilje
Prešuštvo, hudobna zapustitev ...
Celjsko sodišče je v tistem desetletju obravnavalo 71 vlog za ločitev, ki so jih vložile ženske, in 47, ki so jih vložili moški. Sodišče pa kot utemeljenega razloga ni priznavalo kar česarkoli. Najpogostejši razlogi so bili grdo ravnanje in občutne žalitve. Zaradi tega se je razšlo skoraj 30 odstotkov parov.
"Zakonec je lahko zahteval ločitev, če je partner z njim grdo ravnal, ga hudo žalil ali kako drugače vsakodnevno povzročal, da je bilo življenje neznosno. Enkratno grdo ravnanje ni bilo dovolj, moralo se je ponavljati dalj časa ali biti toliko težje," razlaga Hvalčeva in dodaja, da je večinoma šlo za fizično nasilje. Večinoma so se čez to pritožile ženske, ki so večkrat poudarile, da so njihovi možje večkrat pregloboko pogledali v kozarec in postali nasilni po koncu prve svetovne vojne.
