Dan s starejšimi: Ko pešajo moči, štejeta pomoč in pogovor

Da rada pomaga ljudem in si zanje vzame čas, pravi Ines Škerget, ki v radeljskem Javnem zavodu ŠKTM za šport, kulturo, turizem in mladino dela kot oskrbovalka socialne storitve pomoči na domu. Med njenim delovnim dnem, ko po terenu, tudi po planinah, šviga od oskrbovanca do oskrbovanke, smo jo ujeli v Vuhredu, kjer je pred naslednjim obiskom šla po kosilo za starejša zakonca, pri katerih vsak delovni dan preživi po dve uri. Medicinska sestra, diplomantka, razmišlja, da v drugih ustanovah in poklicih v zdravstvu nimaš časa, da bi se pacientom posebej posvetil, zato ji je njeno delo, oskrba starejših v domačem okolju, posebno pri srcu. "Imamo čas, da dobro opravimo svoje delo, oskrbovance negujemo, hkrati pa se z njimi lahko še pogovarjamo, kar se mi zdi ključno," je povedala. Nekaj minut je trajalo, da so ji v bližnji gostilni pogreli in pripravili kosilo, ki jima ga vsak dan odpelje. Preden smo vstopili v hišo, nas je opozorila, da jo vsak oskrbovanec, oskrbovanka kliče drugače, nekateri bolj po domače, saj so si z njimi bolj blizu. Marija Planinšec jo tako kliče sestra, medtem ko jo Avgust Planinšec kar mamica. Sama ju nagovarja z babica in dedek. Škergetova poleg preostalih osmih zaposlenih v zavodu skrbi za razgibavanje starejših, opravlja raznolika gospodinjska opravila - pri nekaterih skuha, drugim pa kosilo pripelje, odvisno od dogovora. "Za nekatere starejše, sploh tiste, ki so brez svojcev, smo mi edini socialni stik, najbolj pogrešajo pogovor," je pojasnila in dodala, da oskrbovancev zdravstveno ne oskrbujejo, jim pa pomagajo, za kar jih prosijo.

Mladi v hitrem tempu ne zmorejo več skrbeti za starejše

Doma bosta vztrajala, dokler bosta zmogla

Pravita, da bosta, dokler bo šlo, vztrajala doma, čeprav je vedno težje, saj jima pešajo moči. Ko bo nastopil čas, si želita, da bi ju sprejeli v radeljski dom Hmelina. "Zdaj je najtežje ponoči, ko ni koga, tam pa so ljudje, pridejo zdravniki," povesta. Planinščeva doda, da je v dom želela že pred dvema letoma, ko si je zlomila kolk in sama komaj prilezla do telefona, a partnerja o tem, da zapustita hišo, ni mogla prepričati. Kljub štirim zlomom, po katerih se je posebej potrudila, da je hitro okrevala, se še vedno loti vseh opravil. "Preveč hiti delat, vstane že ob 5.10, ko se jaz šele prvič obrnem," govori nasmejan soprog. Medtem Škergetova hiti z vsakdanjimi opravki, ki jih 88-letnica sama ni postorila - sesanje, pometanje kurilnice, obešanje perila, čiščenje stekel. "Ne veselim se zime, ne morem po stopnicah v kurilnico, četudi je na olje, moraš prižgati, preverjati, preveriti, koliko je nafte," doda Planinščeva, ki potarna še, da je posebej težko z eno penzijo, zato ne živita razkošno. Škergetova v trgovinah zanju išče cenejše izdelke. Na seznamu ta teden si je zapisala nekaj osnovnih potrebščin - kruh, jogurt, mleko in sir. Za večerjo je skuhala in olupila krompir, "deda" bo jedel še kurjo klobaso. Za hrano ob sobotah in nedeljah, ko jesta ajdove žgance, poskrbita sama. Takrat "deda" zapoje: "Na Koroškem že ajda zori, eno dekle jo žanje ... Jem pa rad, če bi lahko, bi še delal, a mi telo ne dopušča."