(INTERVJU) Lev Kreft: Človeštvo si najde heroje tam, kjer jih potrebuje

Vam kaj pove fakt, da je največ ljudi glasovalo za vaše "varovanje ljudstva pred politiki"?

"Ja, seveda mi pove. Ker ni bilo prezrto, da so se skušali nekateri naši najvišji politiki, pravzaprav skoraj vsi, prikazati kot tarče najrazličnejših napadov s strani ljudstva; s smešnim zakonom so hoteli kriminalizirati izražanje kritičnih mnenj, nasprotujočih mnenj politikom nasploh. V taki situaciji seveda ljudje spoznajo, kaj bi pravzaprav ti voditelji radi. Radi bi bili brezprizivni, radi bi bili nedotakljivi, nenadomestljivi."

Koliko pa vam osebno še politiki vedrijo ali oblačijo dni? Se podrobno zanimate za politiko?

"Ja, podrobno. Sem bil dovolj dolgo politik, res že davno; leta 1996 sem nehal biti poslanec, od takrat sem sicer še nekajkrat kandidiral, tudi za predsednika republike, ampak brez resnih možnosti, da bi bil izvoljen. Bolj sem kandidiral za vzdrževanje kondicije. Ohranjam pa še naprej kondicijo spremljanja političnih dogajanj, seveda tudi zato, ker imam svoj pogled nanje."

Ni vse že videno? Predvideno? Ali še vedno živ laboratorij za filozofa?

"No, ena značilnost vseh teh političnih procesov že od osemdesetih naprej je, da ko si jih doživel, več ne rečeš, da slabše kot prej že ne more biti. Zanesljivo je lahko še slabše. Politični procesi niso vedno enaki, žal pa v zadnjem obdobju gre ves čas samo na slabše. Je pa treba povedati tudi to, da ekonomsko slabše ni, razen da se nabira strahoten dolg cele države. Zato je upor ljudi skoncentriran na ideološko točko, na to, kaj politiki govorijo, in zoper to, kar govorijo, žal pa manj na to, kaj se dogaja z deželo samo."

Ampak zdaj zdaj se bodo začele zimske olimpijske igre in vi ste eden od pionirjev filozofije športa pri nas, vodili ste Evropsko zvezo za filozofijo športa. In športni navdušenec ste tudi.

"Pravzaprav sem v zelo protislovni situaciji, ker po eni plati menim, da so tako organizirane olimpijske igre - tam, kjer so, in v okoliščinah, kakršne so - nesmiselne, še zlasti nesmiselne glede na Olimpijsko listino in njene vrednote, hkrati pa ničesar ne gledam raje od tekmovanj na olimpijskih igrah. Ta razdvojenost je najbrž razdvojenost marsikoga izmed nas, ki bomo v času iger vsak dan gledali, navijali, uživali v zapletih, tudi v škandalih, ki nedvomno bodo, hkrati pa bomo menili, da so olimpijske igre popolnoma skrenile s svoje prave poti."

To zahteva nekaj razlage.

"Cela vrsta protislovnih dejstev se je zbrala. Najprej, da te olimpijske igre nimajo občinstva v živo, kar odvzema športu zelo pomemben element. Pa čeprav je jasno, da se šport lahko dogaja brez občinstva; za razliko od gledališča. Brez občinstva v gledališki dvorani nima predstava nobenega smisla, šport ga ima, ker gre pač za to, kdo bo zmagal. Ampak brez občinstva na prizoriščih je gledanje teh prenosov, v katerih vidimo videoposnetke namišljene športne publike in poslušamo predvajane navijaške glasove, pravzaprav gledanje Potemkinove vasi. Drugi tak moment je, da bodo športniki in športnice živeli v mehurčkih. Smisel olimpijskih iger je vedno bil, da se družijo športniki in športnice z vseh koncev sveta, to je zanje skoraj enako pomemben del iger kot sama tekmovanja. Tretja stvar je, da so to olimpijske igre za reklamiranje moči in všečnosti političnega režima - kot že kajkrat. In slednjič še to, da bodo zaznamovane z epidemijo. Nihče ne ve, kdo bo v resnici lahko nastopil. Kdo bo imel negativni test na koronavirus. In kaj, ko se bo na igrah znašel športnik, ki bo šele tam postal pozitiven, in vsi, ki so bili v stiku z njim, bodo v karanteni ... Odločanje o rezultatih bo zelo povezano s testiranjem, ne samo s sposobnostjo doseganja najboljših rezultatov. In to je spet v popolnem nasprotju z olimpijskimi ideali."

Preberete v časopisih športno rubriko pred aktualno politiko?

"Ne, najprej preberem celoten časopis od prve do zadnje strani, nekaj člankov seveda samo preletim. To je prvi del mojega zajtrka, drugi del pa je, da preberem športni časopis. Potem pa si označim, kaj bom gledal na televizijskih športnih kanalih. Sem pa začel športni časopis vsakodnevno brati, ko sem bil star deset let, kar pomeni, da ga berem že 60 let čisto vsak dan, in vam povem, zakaj. Šport je tisti, ki vas osvobodi od politike. Že zato, ker so podatki zmeraj točni. Vselej je jasno, kdo je zmagal in koliko pik, golov ... je kdo dal."

Bomo s pomočjo tega športnega veledogodka vsaj na kratko ubežali družbeni resničnosti v paralelne svetove igre?

"Rekel bi, da ne. Mislim, da smo vsi ljudje kar globalno po tej že dve leti trajajoči krizi s pandemijo in z vsem, kar jo spremlja v socialnem in političnem življenju, tako zasičeni in prežeti s tem dogajanjem - epidemičnim, pandemičnim, socialnim, političnim ... -, da se mu ne moremo več iztrgati. Se pravi, da tudi ko bomo gledali športne prireditve iz Pekinga, ne bomo pozabili na vsakdanjo resničnost. Olimpijske igre so v znamenju vseh protislovij, ki sem jih omenil, težav športa in človeške družbe nasploh."

Prvo načelo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) se glasi: Nič politike v športu. Nakladanje, flancanje? Jasno je, da bodo ZOI potekale v napetih razmerah političnih nasprotij med državo gostiteljico in zahodom. ZDA, Velika Britanija, Avstralija, Kanada so napovedale diplomatski bojkot.

"Ja, svoje športnike pa bodo vseeno poslali. To ni ista debata kot v času olimpijskih iger v Berlinu leta 1936, ko je vrsta držav predlagala bojkot zaradi Hitlerja, potem pa so mirno požrli umazanijo nacističnega režima in sodelovali. V času hladne vojne, najhujših napetosti med ZDA in Sovjetsko zvezo, se je tudi pokazalo, da bojkoti ne rešujejo problemov.

Ta trditev, da naj se politika ne vmešava v šport in da je to temeljno pravilo MOK in vseh športnih zvez, ki so njegov del, je seveda lažnivo. Potemkinova vas je tudi olimpijska športna politika, ki trdi, da mora šport biti ločen od politike in da so olimpijske igre nepolitični dogodki."

V športu še imamo heroje. V znanosti, politiki, umetnosti, ekonomiji ... pa ne?

"Heroje imamo povsod, gre samo za to, koliko jih priznavamo in povzdigujemo. Človeštvo si najde heroje tam, kjer jih potrebuje. In vedno bolj se vidi, da jih išče na področju ekoloških političnih gibanj, in tu se porajajo nove osebnosti. Ne samo to, tudi športni heroji, kot vidite, skušajo na vse načine pokazati, da so vpeti v ekološka gibanja, kot tudi, da so vpleteni v gibanja in dejanja, ki pomagajo blažiti svetovno revščino."

Če vprašate Slovence, zakaj potrebujemo vrhunske športnike, bo večina rekla: za afirmacijo, za predstavljanje Slovenije v svetu. Zakaj sploh potrebujemo nenehno afirmacijo in koliko ima s tem opraviti slovenska majhnost?

"Olimpijske igre so ena najpomembnejših stvari tudi v velikih ZDA. Mi pričakujemo od športnikov, da bodo povzdignili ugled dežele, še posebej zato, ker številni za nas sploh ne vedo; kar je seveda drugače kot z ZDA. Ampak iz intervjujev, ki jih delajo v tujini z našimi športniki, ki nastopajo tam - zlasti naših nogometašev je po celem svetu dosti -, vidimo, da nas po svetu poznajo samo po tistih športnikih, ki delajo v najbolj obljudenih športnih panogah. V glavnem v nogometu, pa tu in tam je kakšen kolesar, vse ostalo pa je bob ob steno, če rečem v duhu Večerove akcije. Lahko si še tako dober v metu diska, pa te zato ne bo nihče na svetu poznal kot Slovenca."

Pomen športnih dosežkov za dokazovanje življenjske moči naroda - ni to že kar pošteno arhaično?

"Če gremo v staro Grčijo ... Seveda je bila moč polisa povezana z uspehi njegovih športnikov, zato so Grki svoje športnike bogato plačevali, da so se pripravljali na tekmovanje in proslavili svoje mesto. Da so bili ti športniki amaterji - to je čisti mit. Nacionalne države so še bolj strastne v tem, da bi bile močne in vidne, in zato so pomembni dosežki. Za razliko od športa pa denimo v znanosti zelo hitro pozabimo dosežke, ki so prav tako nastali na naših tleh in so epohalni. Ampak pravi dosežki, ki jih danes krvavo potrebujemo, so tisti, ki bodo reševali zelo težko situacijo, v kateri se je znašlo človeštvo zaradi uničevanja pogojev za življenje in človeštva samega s tem velikanskim razkorakom med peščico bajno bogatih in vsemi drugimi."

Najbrž ni ravno lahko breme za športnika, če postane njegovo doseganje rezultatov nacionalna obveza. Še sploh, ker jih je veliko zaposlenih pri državi - v vojski in policiji.

"Težko si predstavljam, kaj bi pomenilo, če bi moral zdaj, ko sem dobil priznanje za bob leta, vsak dan dati od sebe kakšen moder izrek. Strašen pritisk. Najbrž bi se zbujal že ob štirih zjutraj zaradi skrbi. Neka lucidna misel pač ne pade vsak dan z neba. Z vrhunskimi rezultati v športu pa je zelo podobno - zelo redki so športniki, ki na dolgi rok trajno dosegajo izjemne rezultate. So taki, ki imajo daljše obdobje vzpona in krajše obdobje padcev in kriz, v glavnem pa se zmage in porazi na koncu kar izravnajo. In zato je pričakovanje, da moraš zaradi nekoga drugega dosegati uspehe, zelo hud pritisk. Zlasti še, ker ta drugi - se pravi narod - nima svojega obraza, nima svojega zastopnika, to je samo pritisk, kampanja, atmosfera, v kateri stalno čutiš, da moraš nekaj narediti, ne zase, ampak za druge, pa ne veš niti tega, kdo ti drugi so."

Okoli stvari, ki jih visoko cenimo, se razvije navijaštvo. Vse ankete kažejo, da je politika zelo nizko cenjena med ljudmi, a se zdi, da imajo stranke najbolj zagrete fene, bolj zagrete kot v športu.

"Ni bolj zagretega navijaštva, kot je dolgotrajno navijaštvo v športu. Ko se 'privežeš' na določeno ekipo, svojo, lokalno ... Če smo navijači za NK Maribor, to pomeni doživljajski angažma. Navijaštvo za neki klub se nikoli ne neha. Pri politiki pa ... Politično navijaštvo nima - razen pri majhnem deležu fanatičnih fenov - niti približno tako visoke privrženosti, kot je pri športu, in praviloma ne traja zelo dolgo. Še ta razlika: v športu privrženosti ne odtegneš, ko začnejo tvoji ljudje, tvoj klub doživljati poraze. Pravo navijaštvo v športu je podpiranje do konca. Tisti, ki nehajo podpirati klub ali posameznega športnika zato, ker ni dosegel njihovih pričakovanj, so tisti, ki pravzaprav kalkulirajo v športu, in ti sploh niso navijači.

Jaz sem navijač Olimpije, ki je sicer pogosto spreminjala ime skozi moje življenje, ampak še vedno je Olimpija in Olimpija je nekaj, za kar bom navijal do konca. Košarkarsko Olimpijo mislim."

Hvala bogu. Če bi rekli, da navijate za nogometno Olimpijo in bi morala to napisati, bi najbrž nekaj jeznih bralcev odpovedalo Večer. Eh, hecam se ...

"No, na pol sem Mariborčan, moj oče je bil rojen v Mariboru, na pol Ljubljančan, tako da moram vzdrževati ravnotežje med obojim. Upam, da navijači razumejo, zakaj sem raje pri košarki. Je pa Daneu prišel iz Maribora. Evo, torej lahko navijam za Olimpijo, tam igrajo tudi Štajerci."