(INTERVJU) Uršula Zore Tavčar: Nekaj več spoštovanja, tudi v državnem zboru, ne bi škodilo

Uršula Zore Tavčar je že drugi mandat na mestu generalne sekretarke državnega zbora, v katerem dela celo kariero. Začela je v začetku devetdesetih let kot pripravnica in kasneje postala prva generalna sekretarka, ki je bila na to funkcijo imenovana iz vrst zaposlenih v strokovnih službah. Pogovor smo opravili v času, ko so pred vrati volitve, kar se po njenih besedah vedno pozna tudi pri delu državnega zbora.

Tega javnost običajno ne vidi, ampak državni zbor je tudi velik sistem z okoli 500 zaposlenimi, ki ga je treba upravljati.

"Državni zbor je res eno podjetje v malem. Ljudje tega ne vidijo, saj je pred njimi vedno samo 90 poslancev, a za njimi je še 370 strokovnih sodelavcev. Od teh jih je 260 zaposlenih v ožjem delu služb državnega zbora, to so torej zaposleni, ki se ne menjajo ob izteku mandata. Nekaj čez 100 sodelavcev pa je zaposlenih v poslanskih skupinah in je vezanih na njihovo zaupanje. Zato vsakokratna sprememba političnih razmerij v novem mandatu pomeni tudi veliko dela. Zaposlujemo pa vse, od čistilk, kuharjev in šoferjev do administrativnih delavcev, kadre z osnovnošolsko izobrazbo in doktorje znanosti. Struktura zaposlenih je res pestra."

Kako se človek sploh zaposli v državnem zboru? Marsikdo misli, da je pri tem vse vezano na politiko.

"To ne drži. Zlasti v ožjem delu služb državnega zbora smo si vseskozi prizadevali, da bi ljudi zaposlovali preko javnih natečajev in razpisov. Zaposleni morajo biti pri svojem delu politično nevtralni in korektni. Nikoli ne veš, kako se bodo razmerja spremenila po volitvah, zato težko delaš v državnem zboru, če nisi profesionalen. Res se trudimo zagotavljati to nevtralnost, celo javne natečaje smo anonimizirali, tako da skozi ves postopek, dokler ni razgovora za službo, ne vemo, kdo so prijavljeni kandidati. Na koncu se lahko zgodi, da tudi v ta del služb pride nekdo, ki je bližje eni ali drugi stranki, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Tudi sama sem prišla v državni zbor leta 1993 preko razpisa in nato nadaljevala kariero skozi vse strukture služb do mesta generalne sekretarke."

Kakšen pa je odnos med tema skupinama zaposlenih, torej med stalnimi strokovnimi sodelavci in tistimi, ki delujejo v okviru poslanskih skupin? Nastajajo med njimi kakšne zaostritve?

"Sodelovanje je dobro. Vsi se zavedamo, da je pri izvedbi sej in delu državnega zbora treba sodelovati. Tako ni večjih težav. Seveda pa, enako kot v vsakem drugem kolektivu, tudi tu včasih nastanejo kakšna nesoglasja, ampak ne na ravni teh skupin, temveč gre bolj za kakšne spore med posamezniki."

Koliko zaposlenih, ki pridejo v državni zbor v sklopu poslanskih skupin, ostane tudi, ko te odidejo?

"Praviloma odidejo z njimi. So bili sicer primeri, ko so se ljudje, ki so sprva delali v poslanskih skupinah, kasneje zaposlili v službah državnega zbora, vendar je takih manj kot deset odstotkov. Stranke, ki imajo širšo bazo, recimo SDS ali SD, imajo stalno strukturo teh strokovnih sodelavcev. Je pa res, da so včasih tudi nove stranke v državnem zboru črpale iz nabora strokovnih sodelavcev poslanskih skupin, ki so že pred tem delali v državnem zboru, saj ima delo v državnem zboru določene specifike, zato je vedno dobro imeti nekoga, ki ti lahko že pove, kako se recimo vlagajo amandmaji, kako se prijavlja na seje, kako tečejo postopki … Največja menjava v številu novih poslancev je bila leta 2014 z zmago SMC, ko je prišlo 36 poslancev prvič v državni zbor. Takrat smo organizirali izobraževanje zanje in druge nove sodelavce, to prakso smo potem nadaljevali tudi v naslednjem mandatu."

Kaj zaposlenim, ki pridejo v državni zbor prvič, dela največ težav?

"Že sama stavba je velika in dokaj zapletena, tako je navadno prva težava ta, da ne vedo, kje so posamezne službe. Potem pa seznanitev s sistemom delovanja, tudi s sistemom UDIS za dokumentiranje gradiva in načinom vlaganja amandmajev, ki poteka po specifičnem postopku. Pozna se, da prihajajo vedno mlajši poslanci, ki so vešči uporabe sodobnih tehnologij, kar je tudi nam predstavljajo izziv, da smo se jim prilagodili. V preteklosti so prav službe državnega zbora vodile ta napredek, zdaj pa se marsikaj spreminja tudi na pobudo poslancev."

Kako pa se ta prihod novih generacij poslancev glede na prejšnje mandate odraža pri omiki, kulturi razprave?

"To pa gre na slabše, moram kar povedati. Ampak se mi zdi, da je to tudi sicer prisotno v družbi. Ni več neke vljudnosti in osnovnega spoštovanja. Meja, kaj vse lahko poveš in je to še sprejemljivo, se je premaknila. Mogoče mlajše generacije to vidijo drugače, ampak meni se zdi, da ne bi škodilo, če bi bilo nekoliko več spoštovanja."

Sami ste celo kariero v državnem zboru, kjer ste delovali na različnih ravneh. Ste bili kdaj deležni kakšnih pritiskov, kako so se ti odrazili?

"Ne bi mogla povedati, da so bili kakšni pritiski s katerekoli strani, ob katerih bi rekla, da to je pa preveč. Seveda so bili kdaj kakšni neprimerni predlogi, a ko smo pojasnili, zakaj se nekaj ne da narediti ali to ni primerno, je bilo to doslej še vedno sprejeto z razumevanjem. Če pa ima neka politična opcija občutek, da nekaj ni možno zato, ker so to oni predlagali, je zadeva nekoliko težja. A na koncu vseeno prevlada spoznanje, da nekaj pač ni možno, ne glede na to, kdo je predlagatelj. Bili so kdaj tudi kakšni predlogi glede zaposlitev, ampak zelo subtilni, tako da ni bilo niti kasneje nobenih pritiskov, ko se zadeve niso odvile, kot je morda kdo pričakoval."

Igor Zorčič je že četrti predsednik državnega zbora, odkar ste generalna sekretarka. Kaj menjava na mestu predsednika državnega zbora pomeni za vaše delo?

"Vsak od njih prinese drugačno dinamiko in način dela. Ko je predsednik postal Milan Brglez, je bil nov v politiki. Z njim sva bila kolega že na fakulteti, a se potem 20 let nisva videla, preden je prišel v državni zbor. Tudi oni so bili takrat nova stranka, z novimi pogledi in pričakovanji. Prizadevali so si za nekatere drugačne pristope, nakar so spoznali, do katere mere so ti možni. Nato je bil krajše obdobje predsednik Matej Tonin, ki je že imel politične izkušnje. Tudi on je v tem kratkem obdobju želel urediti kar nekaj stvari. Sledil je Dejan Židan, ki mi je ponudil, da ostanem na tem mestu. Postopek izbire generalnega sekretarja je tak, da ga formalno predlaga kolegij predsednika državnega zbora. Neformalno pa najprej predsednik poda predlog, ki ga nato potrdi kolegij. Na koncu ga seveda izvoli državni zbor. Na začetku mojega drugega mandata sem bila pol ure deset centimetrov nad tlemi, ker se je prvič zgodilo, da je dobil generalni sekretar državnega zbora podporo vseh poslanskih skupin. To je bilo zame izjemno priznanje."

Vam je ob zadnji menjavi oblasti kdo namignil, da bi se morali umakniti?

"Ne. Ne vem, ali so v kateri stranki o tem razmišljali, do mene zagotovo ni prišlo. Nihče mi ni omenil kaj takega."

Kako je cepljenje vplivalo na odnose v hiši? Ob začetku cepljenja je javnost pričakovala, da se bodo poslanci za zgled cepili med prvimi.

"Tudi sama sem želela, da bi bili vsi, ki delamo v državnem zboru, cepljeni čim prej zaradi načina dela, pri katerem je veliko ljudi na kupu. Ko je seja v državnem zboru, mora biti poleg 90 poslancev prisotnih še okoli 100 ljudi. Ko smo marca lani prišli na vrsto za cepljenje, je bil odziv poslancev izjemen, takrat se jih je cepilo okoli 70, nekaj pa jih je bilo prebolevnikov. So pa nekateri mediji takrat izpostavljali, da so bili poslanci prehitro na vrsti, da bi morale biti pred njimi cepljene še nekatere druge kategorije prebivalstva. V službah državnega zbora je cepljenih okoli 70 odstotkov zaposlenih. Moji sodelavci vedo, da sem podpornica cepljenja in vanj iskreno verjamem, zato sem si zelo prizadevala, da smo ga lahko izvedli. Nikogar pa nismo v to silili. Sama nisem čutila nekih napetosti, so pa mi drugi zaposleni povedali, da se je na neki točki to res odrazilo v odnosu med cepljenimi in necepljenimi, a zaradi tega ni bilo nobene kritične situacije. Trikrat tedensko imamo organizirano tudi testiranje za necepljene in tiste, ki se želijo preventivno testirati."

Kakšni so odnosi med poslanci, ko kamere ugasnejo?

"V preteklosti so bili bolj prijateljski, ko so kamere ugasnile, so šli poslanci različnih prepričanj skupaj na kavo ali pivo. Komunikacija med njimi sicer še vedno poteka, poslanci različnih skupin se znotraj hiše med seboj družijo in pogovarjajo. A pozna se, da smo že v času pred volitvami. Vsakič, ko se te bližajo, se odnosi med njimi zaostrijo."

Bi rekli, da so bili tudi sicer v času zadnjega mandata med njimi bolj zaostreni odnosi?

"Da, to lahko potrdim. Zdi se mi, da se stanje v družbi odraža tudi tukaj. Čeprav tisti, ki so poslanci že dlje časa in se med sabo poznajo, celotno zadevo drugače sprejemajo in tudi drugače komunicirajo med sabo."

Parlamenti so v številnih državah tudi turistične znamenitosti. Bi bilo mogoče tudi slovenski parlament na tak način še bolj približati javnosti?

"Državni zbor je bil odprt vse do začetka epidemije, ko smo imeli 14 tisoč obiskovalcev na leto. Poleg šol so nas obiskali upokojenci, gasilci in druge skupine, tudi tuje delegacije, imeli smo zelo raznovrstno strukturo gostov. Nudimo tudi vodenje v angleščini in srbohrvaščini. To počnejo naši ljudje, osem zaposlenih poleg svojega rednega dela opravlja nalogo vodiča. V prejšnjem mandatu smo dočakali 200-tisočega obiskovalca. Najbolj zanimiva za obiskovalce sta predverje s freskami in dvorana, a so v času sej v njej poslanci, zaposleni in novinarji, zato je težko poleg njih imeti tu še obiskovalce. Recimo v Avstriji poteka obnova parlamenta, ki bo trajala tri leta, vanjo so posebej vključili prostor za skupinske oglede, torej bodo del institucije namenili javnosti. Večina parlamentov ima za obiskovalce ločene vhode, mi smo žal pri tem omejeni s prostorom."

Ponekod imajo v parlamentih še dodatno ponudbo, kot so interaktivne predstavitve zgodovine države in trgovina s spominki. Ste razmišljali o čem takem, da bi nadgradili izkušnjo za obiskovalce?

"Za trgovino s spominki imamo že pripravljen projekt, in če ne bi bilo epidemije, bi jo verjetno že imeli. Bila je načrtovana v sklopu prenove male dvorane. Zelo zanimiva zadeva, ki jo moramo še bolj izkoristiti, je tudi ustava v stripu. Gre za projekt, ki je nastal v sodelovanju med državnim zborom in ustavnim sodiščem, kasneje smo odkupili pravice zanjo. Skozi zgodbo dveh junakov, ki nastopata v stripu, bralcem skušamo približati delovanje državnega zbora. Odziv je zelo dober. Tudi turistične agencije prepoznavajo, da želi tip turistov, ki obišče Ljubljano, na podlagi izkušenj iz tujine obiskati še parlament. Vsako leto sodelujemo tudi v muzejski noči, ko je državni zbor odprt do polnoči, ob tej priložnosti pripravimo tudi posebno razstavo, recimo protokolarnih daril ali pribora, tehnične dediščine, slik ..."

Koliko je umetniških del v državnem zboru?

"Ogromno. Imamo veliko umetniško zbirko, ki šteje čez 200 del, od katerih jih je nekaj shranjenih tudi v Narodni galeriji. Slike so večinoma razstavljene po pisarnah."

Kako pa nabavljate umetniška dela za ta fond?

"Tega ne počnemo več. Velik del zbirke izvira še iz časov nekdanje skupščine. Nekaj del je bilo nabavljenih še v 90. letih, ko je državni zbor vodil Jožef Školč, kasneje fonda nismo dopolnjevali, gre bolj za dediščino."

Kmalu boste gostili srečanje generalnih sekretarjev parlamentov držav članic EU. Srečanje je namenjeno tudi izmenjavi izkušenj. Kako slovenski parlament deluje v primerjavi z drugimi?

"Zelo sem si želela, da bi srečanje gostili v živo, a bo žal samo preko avdio-video konference. To bodo tudi priprave na srečanje predsednikov parlamentov, ki ga bo konec marca prav tako gostila Slovenija. Takrat v Ljubljani pričakujemo okoli 50 predsednikov spodnjih in zgornjih domov evropskih parlamentov. Naš parlament je v primerjavi s tistimi v tujini kar dober, predvsem kar se tiče načina delovanja in tehnične podpore. V zadnjih dveh mandatih smo za trikrat znižali količine porabljenega papirja. Velik korak smo naredili v času epidemije, ko smo uvedli sistem, ki omogoča izvedbo sej državnega zbora in delovnih teles na daljavo. Poslanci lahko tako glasujejo tudi od doma. Tu smo v primerjavi s praksami, ki so jih v tem času ubrali drugi parlamenti, kar napredni. Velikokrat se v drugih parlamentih po nas zgledujejo in od nas prevzemajo primere dobrih praks, zlasti v državah Zahodnega Balkana si želijo še več sodelovanja z nami."

Kot smo videli v tem mandatu, pa v vseh primerih glasovanje poslancev od doma ni možno.

"Pri tajnem glasovanju ni možno."

Kako so zaposleni sprejeli te spremembe?

"Še pred dvema letoma je veljalo pravilo, da se delo v državnem zboru v njem tudi izvaja, torej delo od doma ni bilo sprejeto kot ustrezna oblika delovanja. Situacija, v kateri smo se znašli, pa je to spremenila, in mislim, da se je državni zbor odlično prilagodil tem razmeram. Tudi anketa, ki smo jo izvedli med zaposlenimi, je pokazala, da je velik odstotek zaposlenih zadovoljen z načinom izvedbe dela na domu."

Ena od postranskih vsebin državnega zbora, ki pa je v preteklosti že burila duhove, je vaša menza, predvsem zaradi nizkih cen malice, medtem ko imajo poslanci visoke plače. Koliko danes stane malica v menzi?

"Stane 4,4 evra v samopostrežnem delu. Imeli smo tudi postrežni del, kjer je bila cena nekoliko višja, a ta zdaj ne obratuje. V času epidemije je menza odigrala svojo vlogo, saj je zagotavljala obroke zaposlenim, ki so morali biti prisotni, medtem ko so bili okoliški gostinski lokali zaprti. Duhove buri že od nekdaj, cena malice je verjetno še vedno zelo ugodna. Se je pa vedno izpostavljalo, da je to poslanska menza, čeprav je namenjena vsem zaposlenim, tudi čistilkam in šoferjem, ki nimajo poslanskih plač. Pa tudi o domnevno visokih poslanskih plačah, o katerih velja prepričanje v javnosti, je treba povedati, da se osnovna poslanska plača začne v 55. plačnem razredu, javni uslužbenci pa lahko pridejo do 57. plačnega razreda."

Kdo pa upravlja z menzo, je to zunanji izvajalec?

"Ne, v državnem zboru v večjem delu nimamo zunanjih izvajalcev. Vsi so zaposleni pri nas."

Bili ste pobudnica sprejema zakona o državnem zboru. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da bi imel državni zbor poseben zakon?

"Na to sem najbolj ponosna in menim, da je to velik dosežek. Državni zbor kot institucija je bil pred tem omenjen v ustavi in poslovniku, ni pa imel svojega zakona, kot ga imajo predsednik republike, državni svet ali ustavno sodišče. S tem projektom smo začeli v mandatu 2014-2018, dokončno pa smo ga uspeli izvesti leta 2019. To je bilo pomembno tudi zaradi tega, ker poslovnik in druga zakonodaja ne urejata vseh specifik delovanja državnega zbora. Ena od težav je bila, da seje včasih trajajo pozno v noč, delovna zakonodaja pa striktno določa dvanajsturni počitek. Zato smo prerazporejali delovni čas in iskali rešitve, a ljudem, ki so tu zaposleni, ni bilo težko opraviti delovnih nalog. Bolj so se počutili prikrajšane, če jim je kdo povedal, da ne smejo priti v službo pred deseto uro zjutraj, če so en dan prej delali do desetih zvečer. In velikokrat se je to res zgodilo. Uspeli smo tudi urediti plače zaposlenih v državnem zboru. Dolga leta je namreč veljalo, da so bile te omejene s plačami poslancev. Plače strokovnih sodelavcev so tako bile za dva ali tri razrede nižje od tistih na ministrstvih in v drugih organih. Predvsem pa je zakon pomemben zaradi avtonomije državnega zbora."

V državnem zboru veljajo posebni varnostni protokoli, tudi sicer je ob različnih protestih parlament tisto mesto, kjer ljudje najprej izlijejo svoj gnev. Kako je takrat poskrbljeno za varnost, so se zaposleni zaradi tega kdaj počutili ogrožene?

"Državni zbor tradicionalno varuje policija, ki je prej to delala na podlagi zakona o policiji. Leta 2019 pa je tudi zakon o državnem zboru jasno opredelil, da ga varuje policija. Mislim, da je bila to pravilna in razumna odločitev, čeprav so bila razmišljanja, da bi imeli svojo varnostno službo. V zadnjih šestih mesecih smo se precej ukvarjali z vprašanjem varovanja, zaprosili smo tudi druge parlamente, da nam posredujejo podatke o tem, kako so pri njih poskrbeli za varnost. Pri tem ne gre samo za zunanje varovanje, temveč tudi za tehnično varovanje znotraj stavb. Moram povedati, da tako odprte parlamentarne stavbe, kot je državni zbor, v EU skoraj nismo našli. Tudi drugje pa razmišljajo o dodatnih varnostnih elementih, kot so kartični dostopi. Ni bilo prijetno, ko so bile študentske demonstracije in so v okna metali kamne, ki so prileteli celo v pisarne v četrtem nadstropju. Tudi na demonstracijah lani jeseni je nekaj bakel priletelo na balkon, razbitega je bilo nekaj stekla. Ob takih priložnostih protestniki navadno zmerjajo vse, ki pridejo iz stavbe, tudi uslužbence."

Izteka se vaš drugi mandat na mestu generalne sekretarke, si želite še tretjega?

"Prek kratkim sem imela zdravstvene težave, ki so mi pokazale, da se je včasih treba malo ustaviti. Sicer ne morem iz svoje kože in sem po mesecu dni že nazaj, tako da težko odgovorim. Morda je čas, da dam stvari v nižjo prestavo, ampak nikoli ne reci nikoli."