K temu pisanju sta me spodbudila nedavni ogled muzeja v Ribnici, kjer je stalna razstava pod naslovom Boj krvavi zoper čarovniško zalego, in članek v Nedelu 6. 1. 2024 z naslovom Vera, ki se meri v številkah, pa tudi kanadski dokumentarec po TV 25. 2. 2024 Ubij Indijanca v otroku.
Fran Jaklič (1868-1937) opisuje ribniški primer čarovniškega procesa po najdenem zapisniku iz leta 1701 v knjigi Zadnja na grmadi. Neverjeten zdrs človeškega uma, ki je zajel krščansko Evropo. Niti mož Gregor ni mogel prepričati krvnega sodnika dr. Janeza Hočevarja, da njegova žena Lucija ne hodi na nočne sestanke čarovnic. Nazadnje so jo po strahotnem mučenju (vse naprave so razstavljene v omenjenem muzeju) na pol mrtvo odvlekli na morišče. Z mučenjem so "dokazali" božjo resnico. Bila je mati več otrok.
Papež Inocenc VIII. (papeževanje 1484-1492) je 5. 12. 1484 na prigovarjanje nemškega inkvizitorja, dominikanca Kramerja, izdal usodno bulo Summis desiderantes, ki potrjuje ukrepanje na nemškem ozemlju za osebe, osumljene čarovništva, to pa se je razširilo po vsej Evropi. Sama bula ne govori direktno o mučenju in sežiganju na grmadah. To bulo je inkvizitor Heinrich Kramer dodal k svojemu delu Kladivo čarovnic (Malleus maleficarum), kar je 9. 5. 1487 odobrila bogoslovna univerza v Kölnu. Je najbolj temeljito delo o čarovništvu. In ta Malleus maleficarum je bil pravna podlaga za tri naslednja stoletja. Malleus je ležal na mizi vsake pravne pisarne. Sprejemali sta ga katoliška in protestantska zakonodaja, verjetno do 13. 4. 1782 (skoraj 300 let), ko je bila usmrčena zadnja čarovnica v Evropi Anna Göldi (beri Hammer of the Witches, 1486, Heinrich Kramer).
Knjiga Malleus maleficarum ali Kladivo čarovnic iz leta 1486 neverjetno točno opisuje miselno stanje takratne krščanske Evrope. Stanje, obsedeno z iskanjem tistih, ki so izdali edino pravo katoliško vero, kar traja blizu 300 let. Na strani 69 piše, da si čarovnice zaslužijo najhujšo kazen, hujšo kot za vsa druga zločinska dejanja. Vsak heretik, ki se noče spreobrniti, mora biti takoj sežgan ("fire at stake").
Knjiga ima neverjetna poglavja, za današnji čas nerazumljiva. Na primer Kako čarovnice ovirajo rojevanje, Ali lahko moškemu odstranijo spolni ud, Ali človeka lahko spremenijo v obliko živali, Kdo je sposoben za zasliševanje, Strogo izbiranje prič, ki nimajo v sorodstvu obsojenih čarovništva. Na strani 160 je navedeno: čarovnice morajo biti obsojene na smrt z zasliševanjem in mučenjem. Pisec omenja razbeljeno železo in vrelo vodo.
Samih postopkov mučenja knjiga ne opisuje. Omenja pa na strani 187, kako je inkvizitorju, krvnemu sodniku, v mestu Burbia v Lombardiji leta 1485 uspelo sežgati 41 čarovnic, potem ko jih je povsod obril (kajti čez lase, dlake bi lahko inkvizitorja začarale). Stran 226 – čarovnice inštruirajo zli duhovi. Pri zasliševanju mora biti vedno prisotno cerkveno sodišče.
Marija Terezija (1717-1780) je v okviru sodnih reform skupaj s sinom Jožefom II. ukinila čarovniške procese, to tristoletno sramotno krščansko zablodo (verjetno proti koncu leta 1780) iz obdobja najhujšega katoliškega totalitarizma.
V Nedelu je bil zanimiv opis pod naslovom Vera, ki se meri v številkah. Jezus je učil, da ne morete služiti hkrati bogu in bogatašu. Ameriški pridigarji pa danes učijo, da nas samo vera lahko potegne iz revščine. Zato naj bi donacije cerkvi eksplodirale in prav zato pridigarji postajajo milijonarji. Temu se reče geneza evangelija blaginje. Med drugim učijo, da goreč vernik, ki cerkvi veliko daruje, lahko dobi sposobnost čudežnega zdravljenja ali govora v nebeškem jeziku. Na obredih padajo v ekstaze (binkoštni obredi). To naj bi bil celo najhitreje rastoči del krščanstva. Cerkveni vrh skupaj z liberalci se strinja, da je teologija blaginje samo finančna prevara. Ob njo se je obregnil tudi papež Frančišek.
Ne morem reči, da bi bili sodelujoči v izvedbah čarovniških procesov sploh česa krivi. Duhovniki, vse neuke žrtve z rablji vred, krvni sodniki, priče, mučitelji, tožniki itd. so bili pravzaprav krivično žrtvovani samo zaradi uvedbe cerkvene inkvizicije (beri mučilnih sodišč), to pa so podpirali papeži, ki so bili edini, ki so imeli od tega korist. Zaradi te zablode se je krščanstvo močno utrdilo in discipliniralo. Vsi preprosti ljudje so živeli v permanentnem strahu, da jih bo kdo zatožil, ker so izdali pravo katoliško vero. Zraven so se pomešali še osebni cilji in zamere. Nevarnost so zmanjševali s kazanjem maksimalne pobožnosti, z redno prisotnostjo v cerkvi pri vseh obredih, pri gradnjah cerkva, kapel, katedral itd. (tudi v starem Egiptu so bili tisti, ki niso hoteli sodelovati pri gradnji piramid, kot neverniki obsojeni na smrt z obešenjem za pete na puščavske zidove).
Pri verouku smo v starih svinčenih časih slišali, da se vera širi z besedo. Nikoli pa nam niso povedali, da se je naša katoliška vera širila tudi tako, kot opisuje kanadski dokumentarec Ubij Indijanca v otroku, in to z nasilnim jemanjem otrok iz indijanskih družin. V letih 1863 do 1898 je po naročilu kanadske vlade v katoliških internatih končalo več kot 150 tisoč indijanskih otrok. Otroci so dobili nova, angleška imena, svojih staršev niso smeli več videti in ne govoriti v maternem jeziku. Mnogo otrok so misijonarji spolno zlorabljali. V okolici nekega internata so nedavno našli posmrtne ostanke 215 otrok. V arhivih so imena takratnih škofov izbrisana.
Papež Frančišek se je šel predlani (julija 2022) opravičit in prosit odpuščanja. Besed, da so to bili katoliški zločini, ni uporabljal. Je pa to vseeno pozitiven dogodek. Žal pa premnogo primerov nasilnega pokristjanjevanja na "novih" kontinentih ne bo nikoli opisanih.
Ob tem razglabljanju lahko za konec napišem stavek, ki ga je zapisal duhovnik pater Karel Gržan v svoji izredno dobri knjigi Vstanimo, v suženjstvo zakleti: Cerkev je naredila ogromno dobrega, pa tudi ogromno slabega!
Alojz Filipič, Gornja Radgona
