Slovenski športniki so bili v minulih dveh olimpijskih tednih v Tokiu uspešni kot še nikoli v zgodovini. Osvojene tri zlate medalje ter ob tem še srebrna in bronasta so izziv za prihodnje rodove slovenskih športnikov. Postali so navdih, zanetili so pozitivno energijo. Pa se upravičeno veselimo? Smo naredili dovolj, da lahko pričakujemo tovrstno veselje tudi v prihodnosti? So državni funkcionarji zagotovili pogoje za uspehe in ali je slovenski šport organiziran dovolj sistematično, da ostaja konkurenčen v svetovnem merilu?
Tomaž Ambrožič, eden vodilnih slovenskih strokovnjakov na področju športnega menedžmenta, je prepričan, da ni tako. Med olimpijskimi igrami se je na družbenih omrežjih o tem tako izrekel: "Zaboli, ko se zavem, kako so se do financiranja športa obnašali vsi, ki so v 30 letih vodili Slovenijo. Skupaj je slovenski vrhunski šport na leto deležen le okoli 14 milijonov evrov javnih sredstev. Pri tem sredstva iz Fundacije za šport niti ne predstavljajo javnih proračunskih virov, pač pa gre za sredstva, ki jih šport posredno ustvari z lastno dejavnostjo (športne stave)."
- V individualnih športih je zlata olimpijska medalja vredna 31.120 evrov, srebrna 23.340 in bronasta 15.560 evrov.
- Če bi uspelo našim košarkarjem, bi si za zlato medaljo razdelili 151.710 evrov.
- Ob tem nosilce medalj po posebnem pravilniku nagrajuje tudi Olimpijski komite Slovenije, in sicer 20.000 evrov za zlato medaljo, 17.500 za srebrno in za bronasto 15.000 evrov.
Medalje skozi evre
Pri državnem financiranju vrhunskih športnikov smo v zadnjem času vendarle prišli do nekaj premikov. Najbolj zaslužni, v našem primeru Benjamin Savšek, Primož Roglič, Janja Garnbret, Tina Trstenjak in Tadej Pogačar, bodo za medalje primerno nagrajeni. Vlada je pred dvema letoma sprejela novi pravilnik o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa na državni ravni, kjer so v 47. členu določili nagrade za dobitnike olimpijskih odličij (tudi medalj na svetovnih in evropskih prvenstvih). V individualnih športih je zlata medalja, osvojena v tem letu, vredna 31.120 evrov, srebrna 23.340 evrov in bronasta 15.560 evrov. Če bi uspelo našim košarkarjem, bi si za zlato medaljo razdelili 151.710 evrov. Nagrajeni so tudi trenerji, nagrada pa je oproščena plačila dohodnine.
"Športniki smo bili doslej zelo strpni, razumeli smo vse težave slovenske države, a tako naprej ne gre"
Ob tem nosilce medalj po posebnem pravilniku nagrajuje tudi Olimpijski komite Slovenije, in sicer 20.000 evrov za zlato medaljo, 17.500 za srebrno in za bronasto 15.000 evrov. Enak znesek bi dobil tudi vsak med 16 košarkarji v ekipi, če bi se iz Tokia vrnili z odličjem. Te nagrade so zdaj obdavčene s 25 odstotki in ta denar se vrne v proračun.
Zanimanje za kolesarstvo se povečuje
Športnikom se bo torej država oddolžila z nagradami. Odprto vprašanje pa ostaja, ali bomo medalji naših kolesarjev znali unovčiti za popularizacijo kolesarstva v slovenskih klubih, bomo dobili boljšo kolesarsko infrastrukturo, kar sta predpogoja za ustvarjanje novih šampionov.
Vprašanje smo postavili Pavlu Marđonoviću, predsedniku Kolesarske zveze Slovenije.
"Iz pogovorov s klubi dobivamo jasne informacije o tem, da se v zadnjem letu ali dveh število vpisov oziroma otrok, ki se zanimajo za trening kolesarjenja, povečuje. Boljši rezultati, prepoznavnost in rast vsesplošnega zanimanja za kolesarstvo kot šport in nasploh (tudi rekreativno kolesarjenje, kolesarski turizem itd.) načeloma povečujejo zanimanje zunanjih deležnikov - podjetij kot sponzorjev oziroma partnerjev, občin. Hkrati pa so zahteve, interesi, želje teh tudi višje. Ob tem se kažejo tudi ozka grla: koles in opreme primanjkuje, prav tako je premalo kolesarskih trenerjev," ugotavlja Marđonović, a upa, da se bo pri pogajanjih s predstavniki države o prihodnosti kolesarskega športa lahko naslonil tudi na rezultate v Tokiu.
Športniki ne smejo biti več pri repu
Tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec je prepričan, da je za slovenski šport občutno premalo denarja: "Ne glede na trenutno politično razdvojenost v naši državi sem prepričan, da je dozorelo spoznanje o tem, da je treba športu pogoje toliko izboljšati, da o pozitivnih učinkih športnih rezultatov ne bo več treba nikogar prepričevati. Ali se celo prostituirati. Športniki ne smemo biti več pri repu, ko se delijo proračunska sredstva. Ne smemo dovoliti, da se nam posamezni športi sistemsko rušijo, kar se tudi že dogaja. Škoda, ki se naredi, je nepopravljiva."
Gabrovec se tudi v svojih izračunih potrebnih letnih izdatkov za vrhunski šport vrti okoli 30 milijonov evrov (trenutno jih imajo na voljo okoli 20 milijonov). "Preprosto želimo, da bi država šport podprla z vsoto iz leta 2010. Od države želimo dodatnih deset milijonov evrov. Manjka torej tretjina nekdanjega denarja, ki bi klubom in nacionalnim zvezam omogočila normalno delovanje. Zdaj smo na meji mogočega, a kljub temu ustvarjamo športne zgodbe, ki so za ostali svet nepojmljive," ugotavlja Gabrovec.
Konec potrpljenja?
Lahko pa se zgodi, da bo v prihodnje denarja za vrhunski šport še manj, saj je lani zaradi korone odpadla večina mednarodnih tekmovanj, ki jih podpira država. Naslednji proračuni pa se oblikujejo glede na leto prej. "No, če bi se to zgodilo, potem je konec našega potrpljenja in treba se bo upreti. Zdaj si prizadevamo dodatna sredstva vključiti v nov srednjeročni program financiranja slovenskega športa. Športniki smo bili doslej zelo strpni, razumeli smo vse težave slovenske države, a tako naprej ne gre. Povedati je treba tudi, da odzivi povsod niso enaki, ponekod smo naleteli na sogovornike. Govorim o oprostitvi dodatnih dajatev za športnike, o nadomestilih za športnike," zaključi Gabrovec.
Za ponazoritev tega, kdo komu v resnici zagotavlja denar - država športnikom ali športniki državi -, si še enkrat izposodimo že omenjeno razmišljanje Ambrožiča: "Slovenski vrhunski šport iz naslova prihodkov, ustvarjenih v tujini (Uefa, Fifa, Mok, EHF, Cev, Fis ..., centralno trženje televizijskih in marketinških pravic, odškodnine ob prestopih športnikov), ustvari ca. 30 milijonov evrov izvoza. Najboljši slovenski športniki zaslužijo v tujini okoli 150 milijonov evrov na leto in vsaj 25 odstotkov tega denarja konča v Sloveniji ter spet del od tega tudi v javnih blagajnah in proračunu. Tako lahko enostavno izračunamo, da ne da z javnimi sredstvi država financira slovenski šport, temveč je morda celo obratno. Kar zmrazi me ob tej misli in ob zavedanju, kako lahko šport pomaga pri dvigu narodne zavesti in posledično k uspešnosti prebivalcev Slovenije na vseh področjih, pa se država tega ne zaveda. V torek, ko bo sprejem za slovenske športnike, bomo po dolgem času na ulicah spet videli srečne in ponosne državljane Republike Slovenije!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
