Četrtek, 20. 6. ob 6.10 v navigacijo povsem avtomatično vtipkam relacijo Maribor-Ankaran, kamor moram na predavanja. Navada, ki sem jo nekako posvojila v zadnjih letih, ko je vsakodnevna migracija po zloglasni štajerski avtocesti postala skorajda rutinirana. Tu in tam je garmin pravočasno iznašel kakšno bližnjico, me rešil zastoja pri Domžalah ali pa našel obvoz mimo Zaloške, ki ga v sanjah ne bi znala ponoviti. Prihod v Ankaran 12.45... Kaj? Preverim še enkrat - morda pa sem vnesla napačni Ankaran, kakšnega pri južnih sosedih. Prihod 12.47 - se navigacija nikakor ne da. Poskusim vse trike - letalski način, vklop-izklop, na koncu še hard reset. A se vdam - 12.51. Nemogoče, si mislim. A ko me dosežejo prve prometne informacije, začnem predvidenemu času zaupati. Osemkilometrski zastoj pri zožitvi med Šentrupertom in Vranskim. Petkilometrski pred Domžalami. Enajstkilometrski pri zožitvi Razdrto. In na vseh radijskih postajah obvestilo o praznikih pri severnih sosedih - kot da bi jih ti razglasili točno dan prej in niso že desetletja znani nacionalni prazniki, na katere bi se lahko slovenska soseda ustrezno pripravila. Ko skorajda ponosno naštudiram obvoz po lokalnih cestah, se zgodi prometna nesreča še tam. Ena, druga tretja. Kako tudi ne - ozke lokalne ceste so kar naenkrat polne tovornjakov, na registrskih lahko ponoviš oznake polovice Evrope. Angelov v modrem pa nikjer, da bi vsaj malo preprečili prehitevanje v škarje, izsiljevanje in nespretne manevre. Od Ljubljane proti morju krenem po dobri stari lokalni cesti. V Kozini tovornjakar povsem brezbrižno v krožnem zavije na avtocesto. A glej ga, zlomka, tam je stoječa kolona, zato jo mahne kar "v rikverc" nazaj v polno krožno križišče. Kolega Bolgar njegov manever ponovi, kaos je popoln še tukaj. Kljub vsem "izmikanjem" in alternativnim potem prvo kavo v Ankaranu spijem nekaj po 13. uri, ko mi zmanjka kletvic za "štajerko" in "primorko", temperatura pa je okrog 35 stopinj Celzija. Nostalgično se spomnim otroštva in karavane avtomobilov brez klime, ki se je vila tja do meje. No, klimo zdaj imam(o), karavana je še vedno - le da smo vmes porabili enormne količine evrov za avtocesto, ki - ni nič bolj pretočna kot predhodna stara regionalka. Aja, le vinjeto moramo zdaj imeti.
Zloglasna štajerka je del avtoceste A1 na osi severovzhod-jugozahod Slovenije od Šentilja do Srmina pri Kopru, v dolžini 245,3 kilometra. Od leta 2005 povezuje večja slovenska mesta od Maribora, Slovenske Bistrice, Celja, Ljubljane, Logatca, Postojne in Kopra, od 2009 ji je pridružen še del med Pesnico in Mariborom in je del petega evropskega prometnega koridorja. Slednji povezuje Lyon, Milano, Benetke, Lendavo, Budimpešto in Kijev. Med vsakodnevno vožnjo do Ljubljane je 124 kilometrov, kar predstavlja točno polovico, pot trajala od ure in 15 minut pa vse do rekordnih treh ur in 45 minut. Po podatkih direkcije RS za infrastrukturo je na naših avtocestah največ prometa sicer na zahodni ljubljanski obvoznici (A2, Koseze-Kozarje), saj ga na letni ravni prevozi okrog 75.000 vozil na dan. Za primerjavo - eden manj prometno obremenjenih je na primer odsek avtoceste A3 med razcepom Gabrk in Sežano, ki ga dnevno v povprečju prevozi nekaj več kot 12.000 vozil, kar je le približno 3000 več, kot se jih v povprečju na letni ravni vsak dan zapelje prek avtocestnega priključka Postojna proti Ljubljani. Na štajerki je med Mariborom in Ljubljano v povprečju dnevno nekaj več kot 55.000 vozil, med Ljubljano in Koprom pa okrog 45.000. Številke so same po sebi dovolj zgovorne in je skladno z njimi pričakovati povečano število prometnih nesreč. Vendar pa - ali imamo na tem območju tudi več patrulj, ki bi omogočale hitrejšo intervencijo, predvsem pa pravočasno sankcionirale objestneže?
Klimo zdaj imam(o), karavana pa je še vedno - le da smo vmes porabili enormne količine evrov za avtocesto, ki ni nič bolj pretočna kot predhodna stara regionalka
