(INTERVJU) Roko Leni Ukić: Saj ne, da bi bil Goran Dragić največji talent, toda ...

Igral je za največje evropske klube (Barcelona, Panathinaikos, Tau Ceramica/Baskonia, Fenerbahče), z največjimi zvezdami evropske (Dino Rađa), južnoameriške (Luis Scola) in ameriške košarke (Chris Bosh). Lovorik iz nacionalnih prvenstev (hrvaško, turško, grško) in pokalnih tekmovanj (prej omenjenim dodajmo špansko) ne more več našteti niti na prste obeh rok. Tudi slast in grenčico lige NBA je dodobra okusil. A zdi se, kot da mu manjka prava krona kariere. Kljub osmim letom v evroligi je najdlje prilezel "le" do polfinala. In čeprav je rekorder po številu nastopov za hrvaško reprezentanco in njen kapetan, pa kljub denimo dvojnim olimpijskim igram do odličja z njo nikdar ni prišel. Četrto mesto s slovenskega Eurobasketa 2013 ostaja vrhunec. V tej sezoni si Ukić v Stožicah želi doživeti še kakšnega. Pri Olimpiji je eden ključnih členov moštva in kot organizator igre desna, podaljšana roka trenerja Jurice Golemca na parketu.

Roko, ko ste lani pri štiriintridesetih šli v drugo francosko ligo, se je zdelo, da zaključujete kariero. Kaj vas je pripeljalo do Olimpije?

"Takrat v Franciji sem že po 15 dneh dojel, da sem sprejel napačno odločitev in da v meni še gori želja po vrhunskem tekmovanju. Nisem se mogel sprijazniti z igranjem v neki neambiciozni sredini. Tudi z lanskim igranjem za reprezentanco sem videl, da še lahko nudim dobre predstave na vrhunskem nivoju. V skrajšani sezoni sem imel dovolj časa za počitek in pripravo, da se vrnem na najboljši mogoči nivo, ki mi je dostopen. Olimpija je moštvo, ki igra v evropskem pokalu in ima ambicijo priti med prve štiri v ligi ABA. Zame ni bilo dileme. Ljubljana je super mesto, ki mi nudi vse, kar družina potrebuje."

Prihajate iz Splita, košarkarskega mesta, znanega po uspehih Jugoplastike, Toniju Kukoču, Dinu Rađi, s katerim sta leta 2003 osvojila hrvaško prvenstvo … Kolikšen vpliv so imeli ti legendarni košarkarji na vaš razvoj?

"Morda sem še zadnji človek, zadnja generacija košarkarjev, ki lahko o teh legendah govorijo iz prve roke. Pa še to, ker sem zelo zgodaj pristal v članski ekipi. Mislim, da že kakšno leto mlajši nimajo več toliko stika s to zlato generacijo splitske košarke. Zelo ljubo mi je, da ste me vprašali o tem. Kar malo me žalosti, ker mlajše generacije Splita kot mesta in kluba ne doživljajo več na ta način. Split je danes mesto Hajduka, nogometno mesto. Košarka že dolgo več ni na vrhunskem nivoju. Sam sem imel srečo, da sem jih še gledal v živo, igral z Dinom, tudi z Juretom Zdovcem. Tudi njega lahko štejem med te legende zlate generacije jugoslovanske košarke. To je v meni pustilo pečat med odraščanjem, med prvimi košarkarskimi koraki in me na neki način oblikovalo kot košarkarja."

Prav v času vašega uveljavljanja v članski ekipi Splita se je vzpostavila liga ABA. Kako drugačno je bilo to tekmovanje takrat?

"Kot prvo je bila drugačna sestava klubov. Srbskih klubov sploh ni bilo, šele kasneje so se počasi priključevali. Dominirali so slovenski klubi - Olimpija je bila prva, tudi Krka in Laško sta bila v vrhu. Spomnim se časov, ko so bila gostovanja v Sloveniji najbolj neugodna. A zemljevid svetovne, pa tudi regionalne košarke se ves čas menjuje. Nekateri klubi gredo gor, drugi dol. V zadnjem času srbski klubi, predvsem Zvezda, dominirajo s proračunom in kakovostjo. En čas je to bil Partizan. Kar pa se tiče koncepta lige - prej je bila to liga, v kateri se je na veliko proizvajalo mlade košarkarje. Številni smo nato šli v evroligaške klube in NBA-klube. Danes je to liga, v kateri dominirajo ekipe z boljšimi tujci. Tu in tam se najde še kak veteran. Realno, mladih igralcev ni veliko. Morda le tu in tam kakšen v slabših ekipah."

Vaš vzpon iz Splita je bil meteorski - neposredno v evroligaške Tau Ceramico, Barcelono, Romo in nato v NBA. Kako se spominjate teh dni?

"Ah, z moje perspektive ni šlo vse gladko. Nekemu smrkavcu bi pri 20 letih 15 minut igranja za Tau Ceramico moralo pomeniti vse na svetu. No, jaz sem takrat imel ogromne ambicije. Želel sem biti takoj prvi organizator igre. Seveda to ob Pablu Prigioniju ni bilo realno, a kot mladenič tega ne dojameš. Tudi zato sem se hitro preselil v Barcelono in Rim. Tam sem videl, da sem lahko prvi organizator, nakar so se mi izpolnile še življenjske sanje, preboj v ligo NBA. Pri Torontu sem imel kar pomembno vlogo, odigral sem 75 tekem, a drugo leto pri Milwaukeeju sem videl, da mi stvari ne gredo po načrtih in da ne bom dobil prave priložnosti. Ker sem dobil garantirano triletno pogodbo pri Fenerbahčeju, ki je bil takrat na poti proti evroligaški prevladi, sem se vrnil v Evropo."

Vam je kaj žal, da v sanjskem NBA-ju niste kanček dlje vztrajali?

"Sem človek, ki je v košarki zaradi igre, ne zaradi denarja ali statusa. Sovražim klop za rezervne igralce. Nikoli v življenju nisem bil na njej. Obožujem igro, nadigravanje. Razen prvo leto pri Splitu, ko sem bil star 15 let, sem bil vselej integralni član ekipe. Čim sem čutil, da to več nisem, sem zahteval odhod."

V vašem času se je vsa smetana najboljših evropskih branilcev preizkušala v NBA-ju: Juan Carlos Navarro, Šarunas Jasikevičius, Vassilis Spanoulis, Arvydas Macijauskas, Igor Rakočević … Vsi ti brez uspeha. Zakaj?

"Res je zanimivo. Imamo pa Gorana Dragića, ki je uspel narediti neverjetne stvari. Saj ne, da bi bil največji talent od vseh naštetih. So se mu pa stvari v pravem trenutku popolno izšle. Najprej je prišel v moštvo, kjer mu je bil mentor Steve Nash. Dobival je vedno več minutaže in odigral neverjetno končnico v svoji drugi sezoni pri Phoenixu. Nato je prišel v Houston, kjer se je v ključnem trenutku poškodoval Kyle Lowry. Dragić je spet sijajno izkoristil priložnost, kar je njegova kvaliteta, in se dokončno uveljavil. Treba je znati, treba je imeti tudi srečo, biti v pravem času na pravem mestu. Gogiju so se stvari poklopile in vsa čast mu za to. Najbrž vsega tega od sebe niti sam ni pričakoval. Izpostaviti še velja Rickyja Rubia, ki je bil morda še največji talent med vsemi nami, najvišji izbor na naboru. Tudi za njim je dobra NBA-kariera, enako za Josejem Calderonom, mojim soigralcem pri Torontu. Našli bi lahko še kakšnega evropskega organizatorja igre, ki je dolgo zdržal kot neki rezervni igralec in se naknadno uveljavil. No, da bi bil v prvi postavi že od začetka … Takih je pa zelo malo. Spanoulis in ostali, ki jih omenjate, smo bili navajeni, da smo glavni v ekipah. Ko smo prišli v NBA, smo naenkrat postali tretja opcija, kar se nam je zdelo nesprejemljivo, zato smo se hitro vrnili v Evropo. Verjetno bi vsi od naštetih omenili ta razlog: pomanjkanje zaupanja in minutaže v ekipah, kjer so bili."

Iz zahodne Evrope in NBA-ja ste se vrnili na jug Evrope - v Grčijo in Turčijo. Ko se je iz Španije v Grčijo selil Mirza Begić, ga je trener Božidar Maljković opozoril, da je to drug svet, da naj pričakuje metanje kovancev in vžigalnikov, skratka, da mu ne bo lahko. Gre res za tak kulturni šok?

"Zanimivo, meni pa je tam precej bolj ustrezalo kot v Španiji. V Grčiji in Turčiji sem se počutil kot doma. Tudi jaz sem bolj z juga (smeh). Morda smo Hrvati podobno temperamentni kot Grki ali Turki. Tam sem igral super, tudi na derbijih proti Olympiakosu oziroma Galatasarayu. V teh petih sezonah smo s Fenerbahčejem in Panathinaikosom štirikrat osvojili dvojno krono. Zelo uspešno obdobje. Saj smo marsikaj doživeli tudi na terenu in izven, a to je zame del folklore. Mi je ljubše, kot če je vse predvidljivo in dolgočasno."

A kljub igranju za najboljše evropske klube vam manjka evroligaški naslov …

"Zagotovo. Bil sem na enem zaključnem turnirju s Tau Ceramico, še trikrat v karieri sem izpadel v četrtfinalu - enkrat z Barcelono, dvakrat s Panathinaikosom. Malo je zmanjkalo sreče. Seveda mi je žal, a tako pač je. To je bil pač limit mene in mojih klubov. Pretirano žalovati nimam za ničimer."

Med vaše neizpolnjene želje gotovo spada tudi medalja s hrvaško reprezentanco.

"Hja, bili smo četrti, peti, šesti … Pogosto blizu, a je zmanjkal zadnji korak. Z njim bi se morda lahko vpisal med tiste res top evropske igralce, kot so Spanoulis, Diamantidis, Jasikevičius, ki bodo večno zapisani v zgodovino. Morda mi je zmanjkalo nekaj sreče, kakovosti ali detajlov. Tega se zavedam, a vseeno sem ponosen na vsak del svoje kariere."

Kaj pa je zmanjkalo hrvaški reprezentanci za medaljo? Vrhunskih posameznikov ji ne manjka …

"To že, a Hrvaška nikdar ni bila v položaju favorita. Nikoli ni spadala med tri največje favorite, da bi bil rezultat brez medalje kiks. V kadru nismo nikdar imeli hkrati pet NBA-košarkarjev, pa tudi ne dominantnega NBA-igralca tipa Dirk Nowitzki, Tony Parker ali Pau Gasol, niti ne evroligaškega boga, kot je recimo Dejan Bodiroga. Saj smo imeli super igralce mojega ranga, pa tudi boljše, recimo Daria Šarića in Bojana Bogdanovića. A igralca, ki bi ti medaljo skoraj zagotovil, kot recimo zdaj Luka Dončić ali svojčas Nowitzki, v moji generaciji ni bilo. Še vedno imam pa za seboj dvojne olimpijske igre, dve svetovni prvenstvi, ne vem koliko evropskih … Šele zdaj, ko se zaostruje konkurenca že za najboljših deset, morda Hrvaška vidi, koliko vredna so bila že tista četrta, peta, šesta mesta. Za nekoga so naši rezultati lahko razočaranje, lahko pa rečemo, da smo bili vendarle relativno uspešna generacija."