Uroš Gramc
Po dveh tretjinah 110. dirke po Franciji se je zdelo, da bo razlika med zmagovalcem in drugouvrščenim rekordno nizka, pa je bila na Elizejskih poljanah med najvišjimi v zadnjih treh desetletjih. Laurent Fignon je imel leta 1984 kot zadnji višji naskok od desetih minut, kasneje so se magični meji najbolj približali Jan Ullrich (1997, 9:09 minute), Lance Armstrong (ob prvi odvzeti zmagi leta 1999), Vincenzo Nibali (2014, oba 7:37) ... In Jonas Vingegaard (7:29), ki je od lani prednost proti Tadeju Pogačarju skoraj potrojil.
"Prav neverjetno. Oktobra sem bil ob predstavitvi dirke malo razočaran, ni se mi zdela tako težka, na koncu pa je bila ena najtežjih v zadnjem obdobju. Bolj sem jo spoznaval, bolj se mi je zdela zahtevna, etapa s prelazom Loze mi je zelo ustrezala," je dejal 26-letni Danec. Kar 16 dni je preživel v skupnem vodstvu, prevzel ga je po šestem, ko mu je sicer spodletelo, da bi zlomil največjega tekmeca, ki ga je načel dan prej na prelazu Marie Blanque. Nato je bila neusmiljena bitka za sekunde vse do kronometra in ene najboljših predstav na kolesu v zgodovini, ko je Vingegaard podkrepil svoje besede, da se bo razlika v Parizu merila v minutah. Za rekorde se je moral tudi zagovarjati. "Lahko iz srca povem, da ne jemljem ničesar, česar ne bi dal svoji hčerki. Vsekakor ji ne bi dal nobenih drog," je Skandinavec temne čase potisnil v ozadje.
Za predčasen zaključek bitk je poskrbel kar Pogačar sam s slabim dnem v najslabšem možnem trenutku - v kraljevski etapi. "Moje napovedi so prišle iz vere v našo moč, moje sposobnosti. Sicer bi lahko bil tudi Tadej tako močan, da bi naredil razliko. Če veliko napadaš, postaneš ranljiv in je lažje za drugega. Po kronometru nismo spreminjali načrta. Naredili smo ga že decembra, seveda pa ga potem dopolnjevali. Ni sicer lepo, kako je Tadej potonil, toda mi smo gledali le nase. Mogoče ni vsak razumel našega početja, toda vedeli smo, kaj delamo," je povedal Vingegaard, ki načrta ni podrobno razčlenil: "Če bi ga, bi se lahko Pogačar pripravil nanj."
Zdaj sta oba v družbi dvakratnih zmagovalcev Toura. "Dobro je, da ima kolesarstvo takšna rivalstva. Neverjeten boj je bil med nama, izjemno težko ga je bilo zlomiti. Prerano je še govoriti, ampak verjetno bom poskusil zmagati tudi prihodnje leto," je napovedal kapetan Jumbo-Visme, s katero ima pogodbo do konca leta 2027. To je njegova prva ekipa v svetovni seriji, vanjo je s kontinentalnega nivoja prestopil pri 22 letih, prej se je ob kolesu preživljal tudi z delom v ribištvu.
Čeprav ima izjemne telesne dispozicije, tega na dirkah ni unovčil. Sploh doma na Danskem, kjer ni visokih gora, na kakršnih se izrazijo. Prvič je zablestel na predlanskem Touru, po odstopu Primoža Rogliča je suvereno stopil v njegovega čevlje. "Saj ne, da prej nisem bil dober kolesar, toda nisem znal obvladovati pritiska. Ko sem se tega naučil, sem začel osvajati stopničke in zmagovati, kar mi je dalo veliko samozavesti na cesti, v javnih nastopih ... Še vedno se razvijam, vendar ne po 20 odstotkov na leto. Lani sem imel spomladi težave s poškodbami in boleznimi, letos je šlo brez nevšečnosti, kar je naredilo razliko."
Po lanski zmagi se je šušljalo, da je zapadel v osebne težave, jeseni z izjemo dirke po Hrvaški in Lombardiji ni dirkal. "To ni res," je zavrnil govorice: "Odločil sem se za počitek in lahkoten preostanek sezone. Letno sem stran od družine več kot 150 dni, veliko žrtvovanja je potrebnega, ampak če hočeš biti uspešen, moraš verjeti v program treningov in priprav, prehrane in v vse ostalo. Nisem imel težav in sklepam, da bo tako tudi letos." Je pa tokrat presenetil in ga bomo že 26. avgusta spet videli: "Vozil bom Vuelto. V Barceloni bom na startu s Primožem. Odločili smo se že novembra, zdaj je bil čas, da to obelodanimo."
